- marec, 2019 - Prednostna pravica pri povečanju osnovnega kapitala v d.o.o.
Zakon o gospodarskih družbah -1 (v nadaljevanju ZGD-1) določa, da skupščina družbenikov lahko sklene, da se poveča osnovni kapital družbe, bodisi kot povečanje osnovnega kapitala z vložki ali kot povečanje kapitala iz sredstev družbe. Povečanje osnovnega kapitala se izvede tako, da se izpelje vnaprej predpisani postopek in se izpolnijo določene zakonske predpostavke.
Prednostna pravica
Pri efektivnem povečanju osnovnega kapitala, to je pri povečanju osnovnega kapitala z novimi vložki (povečanje aktive), imajo obstoječi družbeniki prednostno pravico do novih osnovnih vložkov. ZGD-1 v tretjem odstavku 517. člena določa, da imajo dosedanji družbeniki prednostno pravico do prevzema novih vložkov v sorazmerju s svojimi deleži v osnovnem kapitalu (prednostna pravica).
Družbenik izvrši svojo prednostno pravico tako, da prevzame nov osnovni vložek v ustrezni višini. Rok za uveljavitev te pravice je 14 dni od dneva skupščine, na kateri je bil sprejet sklep o povečanju osnovnega kapitala. Ta rok velja tako za družbenike, ki so bili na skupščini prisotni, kot tudi za nenavzoče družbenike. Rok za uveljavitev prednostne pravice je prekluziven, to pomeni, da njegova zamuda vodi k izgubi prednostne pravice.
Izključitev prednostne pravice
ZGD-1 se za izključitev prednostne pravice sklicuje na določbe četrtega in petega odstavka 337. člena, ki sicer urejata izključitev prednostne pravice do novih delnic. O izključitvi prednostne pravice odloča skupščina, kateri poslovodstvo predloži posebno pisno sporočilo, v katerem predlaga in utemelji emisijski znesek. Prednostna pravica se lahko izključi že z družbeno pogodbo, pri čemer je za tovrstno spremembo družbene pogodbe potrebno soglasje vseh družbenikov.
Za izključitev prednostne pravice mora obstajati nujni interes družbe in mora se pričakovati, da bo odtehtano prikrajšanje v članskih pravicah izključenih družbenikov. Z družbeno pogodbo se lahko prednostna pravica prizna tudi le enemu družbeniku (prednostna pravica kot posebna pravica, ki pa se lahko odvzame).
V primeru, da je bila izključitev prednostne pravice v nasprotju z zakonom ali družbeno pogodbo (na primer, da se na tak način samo izključi določenega družbenika iz sodelovanja pri povečanju kapitala), je tak sklep skupščine izpodbojen po določbah 395. člena ZGD-1.
Zahtevek za uveljavljanje prednostne pravice
Če prednostna pravica ni izključena, ima vsak družbenik proti družbi zahtevek, da mu dopusti prevzem novega osnovnega vložka. Ta osnovni vložek ustreza njegovi dosedanji kapitalski udeležbi glede na povečani znesek osnovnega kapitala. Družbenik, ki ima več poslovnih deležev, lahko uresničuje tudi več prednostnih pravic, saj je prednostna pravica vezana na poslovni delež in ne osebno na družbenika.
V primeru, da vsi družbeniki ne izkoristijo prednostne pravice, se neprevzeti osnovni vložki ponudijo tistim družbenikom, ki so izkoristili prednostno pravico.■
- februar, 2019 - Izvršba na denarno terjatev dolžnika
Upniku, ki ima do dolžnika terjatev, so za izterjavo le te na voljo številna izvršilna sredstva. Upnik pristojnemu sodišču v predlogu za izvršbo predlaga izvršilno sredstvo ali več njih glede na višino terjatve in vrsto dolžnikovega premoženja. Opravo izvršilnih dejanj pri več izvršilnih sredstvih mora pristojno sodišče začeti hkrati. Ena izmed izvršilnih sredstev je tudi izvršba na denarno terjatev dolžnika.
Izvršba na denarno terjatev dolžnika se opravi z rubežem terjatve in prenosom terjatve na upnika, če ni v zakonu za posamezne primere določeno drugače. V predlogu za izvršbo lahko upnik zahteva, naj sodišče dovoli samo rubež denarne terjatve; vendar mora v tem primeru v treh mesecih od dneva, ko mu je vročen sklep o rubežu, oziroma od dneva, ko mu je vročeno obvestilo o izjavi dolžnikovega dolžnika, predlagati prenos terjatve.
Dolžnik ima lahko različne terjatve, na katere upnik sme poseči oziroma na katerih lahko predlaga izvršbo. V primeru, da je dolžnik zaposlen ali ima druge stalne prejemke, ima dolžnik terjatev do delodajalca ali drugega izplačevalca stalnih prejemkov. V tem primeru lahko upnik predlaga izvršbo na plačo ali druge stalne prejemke. Določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: »ZIZ«), ki urejajo izvršbo na plačo se seveda smiselno uporabljajo tudi za druge stalne prejemke. S sklepom o izvršbi na plačo zarubi sodišče določen del plače in naloži delodajalcu, da mora po pravnomočnosti tega sklepa plačati oziroma plačevati upniku denarni znesek oziroma denarne zneske, za katere je dovolilo izvršbo. Naveden postopek je izjema od siceršnje izvršbe na denarno terjatev, saj sodišče z istim sklepom opravi rubež in prenos. Sklep o izvršbi se nanaša tudi na povečanje plače, do katere je prišlo po vročitvi sklepa (130. člen ZIZ). Upnik pridobi zastavno pravico na zarubljenem delu plače takrat, ko dolžnik pridobi pravico na izplačilo tega (ko je zarubljen).
Dolžniki imajo pogosto odprt transakcijski račun ali hranilno vlogo pri organizaciji za plačilni promet oziroma banki. Zato upnik lahko predlaga tudi izvršbo na dolžnikovih računih. Splošno načelo iz drugega odstavka 46. člena ZIZ, da upnik ne more biti poplačan pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi pozna izjemo, saj tretji odstavek istega člena določa, da se upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet.
Dolžnik je lahko tudi imetnik nematerializiranih vrednostnih papirjev. Centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev vodi klirinško depotna družba (KDD). ZIZ v 163.b členu določa, da sodišče sklep o izvršbi, s katerim je dovolilo izvršbo oziroma zavarovanje na nematerializirane vrednostne papirje vroči tudi klirinško depotni družbi. Po tem vpisu imetnik nematerializiranih vrednostnih papirjev z njimi ne more več razpolagati (vpis prepovedi razpolaganja). Zastavni upnik pridobi zastavno pravico na nematerializiranem vrednostnem papirju z njenim vpisom v centralnem registru. Vanj se vpišejo podatki o višini, dospelosti terjatve, ki je zavarovana z zastavno pravico, in zastavnem upniku.
Glede poplačila upnika pa velja omeniti, da v primeru obstoja več upnikov se le ti poplačajo po tistem vrstnem redu, po katerem so pridobili pravico do poplačila na podlagi sklepa o izvršbi.■ - januar, 2019 - Davek na promet nepremičnin
Z odplačnim prenosom nepremičnin nastane obveznost plačila davka na promet nepremičnin. Zavezanec za plačilo davka je prodajalec, ki ni identificiran za namene DDV in prodaja nepremičnino, ki ni povezana z opravljanjem poslovne dejavnosti.
Nastanek davčne obveznosti
Skladno z določili Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju: ZdavP-2) se za promet nepremičnin šteje vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini. Davek se plačuje po stopnji 2 odstotka od davčne osnove. Za prenos nepremičnine po tem zakonu se ne šteje prenos lastninske pravice na nepremičninah, od katerega je bil obračunan davek na dodano vrednost. Za prenos nepremičnin se šteje tudi zamenjava ene nepremičnine za drugo. Pri zamenjavi nepremičnine je davčni zavezanec vsak udeleženec v zamenjavi za vrednost nepremičnine, ki jo odtuji. Za prenos nepremičnin, obdavčen z davkom na promet nepremičnin, se šteje tudi (i) odplačna ustanovitev in odplačni prenos ali oddajanje v najem stavbne pravice, (ii) finančni najem nepremičnine, (iii) priznanje lastninske oziroma solastninske pravice kot posledice gradnje čez mejo nepremičnine ali kot posledice povečanja vrednosti nepremičnine, (iv) prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine in (v) pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.
Osnova za davek je prodajna cena nepremičnine. Prodajna cena nepremičnine je vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh, v storitvah, v prevzetih dolgovih bivšega lastnika in podobno), ki ga je ali ga bo prodajalec prejel od kupca za opravljen promet nepremičnine. Davčna obveznost nastane na dan sklenitve pogodbe ali s pravnomočnostjo sodne odločbe, na podlagi katere se prenese nepremičnina ali stavbna pravica oziroma na dan podpisa listine, s katero stranke ugotovijo ali pridobijo lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja.
Postopek odmere davka na promet nepremičnin
Zavezanec za plačilo davka je prodajalec nepremičnine. V postopku za odmero davka na promet nepremičnin ima položaj stranke tudi kupec, kadar pogodbeno prevzema obveznosti plačila davka na promet nepremičnin. Vendar zavezanec za plačilo davka ostane prodajalec. To pomeni, da se v primeru, če kupec ne plača davka v predpisanem roku, obračunajo zamudne obresti in uvede postopek prisilne izterjave dolga zoper prodajalca, čeprav je obveznost plačila davka po pogodbi prevzel kupec. Prodajalec lahko v tem primeru na podlagi pogodbe od kupca zahteva povračilo izterjanega davka.
Davčni zavezanec mora vložiti napoved v 15 dneh po nastanku davčne obveznosti pri davčnem organu, na območju katerega nepremičnina leži. Davčni organ ima tudi pravico preveriti resničnost dejstev, ki jih navaja davčni zavezanec, to je: ali prodajna cena, ki jo je davčni zavezanec navedel, ustreza tržni vrednosti nepremičnine ali pa je bila vrednost nepremičnine davčnemu organu prikazana v nižjem znesku zaradi ugodnejše odmere davka. V primeru dvoma v pravilnost prodajne cene davčni organ tržno vrednost posamezne nepremičnine ugotavlja v vsakem posameznem odmernem postopku posebej (na primer primerjava s splošno znanimi tržnimi cenami na m2 na določenem področju, primerjava s cenami iz izvedenih prodaj primerljivih nepremičnin). Po splošnih določbah ZDavP-2 pa ima davčni zavezanec pravico oceno tržne vrednosti nepremičnine, ugotovljene s strani finančnega urada, izpodbijati s predložitvijo individualne cenitve. V tem primeru strošek cenitve nepremičnine nosi zavezanec.■
- december, 2018 - Registrska neposestna zastavna pravica na zalogah
Z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na zalogah zastavitelja upnik pridobi zastavno pravico, obenem pa omogoči zastavitelju, da zaloge nemoteno uporablja pri poslovanju. Z vpisom v register zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, ki ga vodi AJPES pa zastavna pravica pridobi publicitetni učinek, ki je primerljiv z vpisom hipoteke v zemljiški knjigi.
Pojem registrske neposestne zastavne pravice na zalogah
Registrska neposestna zastavna pravica je v Stvarnopravnem zakoniku opredeljena kot posebna oblika neposestne zastavne pravice, ki se pridobi z vpisom v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (v nadaljevanju: register), ki ga vodi AJPES. Registrsko neposestno zastavno pravico je mogoče ustanoviti samo na premičninah, ki se lahko enolično identificirajo in za katere se vodi register. To so med drugim tudi zaloge, ki se nahajajo na točno določenem prostoru oziroma na določeni nepremičnini. Registrska neposestna zastavna pravica na zalogah omogoča upniku, da z enkratnim pravnim poslom ustanovi zastavno pravico tako na zalogah, ki so ob sklenitvi pravnega razmerja v zastaviteljevi posesti, kot na tistih, ki v času trajanja pravnega razmerja šele pridejo v njegovo posest (bodoče zaloge). Zastavitelj, ki ostane posestnik zalog pa lahko te nemoteno uporablja pri poslovanju. Ker so zaloge namenjene predelavi ali nadaljnji prodaji je za zastavnega upnika bistveno, da zastavitelj obnavlja količino zalog, zato mora zastavitelj upniku omogočiti reden nadzor nad obnavljanjem zalog ter mu o tem tudi pošiljati izpiske iz poslovnih knjig.
Nastanek registrske neposestne zastavne pravice na zalogah
Neposestna zastavna pravica nastane s sporazumom o ustanovitvi zastavne pravice, ki mora biti sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa in med drugim vsebuje soglasje, da se zastavitelj strinja z ustanovitvijo zastavne pravice na premičnini in s poplačilom zavarovane terjatve iz zastavljene stvari. V primerih, ko so predmet zastavne pravice premičnine za katere se vodi register, nastane zastavna pravica šele z vpisom v ta register. Register zagotavlja publicitetni učinek zastavne pravice. Če je zastavna pravica vpisana v registru, se nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov o zastavni pravici, ki so vpisane v tem registru. V kolikor bi zastavitelj zastavljene zaloge prodal drugi osebi, bi upnik lahko uresničil zastavno pravico tudi proti pridobitelju zalog.
Poplačilo iz neposestne zastavne pravice
Če dolžnik terjatve ob dospelosti ne poravna, nastopi razlog za uresničitev zastavne pravice. Zastavni upnik v primeru neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti pridobi pravico, da od zastavitelja zahteva izročitev zastavljene stvari ali predlaga izvršbo s prodajo stvari. Tu se pokaže učinek neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki upniku omogoča neposredno izvršbo na zastavljenih stvareh.■
- december, 2018 - Manjši delodajalec in posebnosti v zvezi s takšnimi delodajalci
Pojem manjši delodajalec je v Zakonu o delovnih razmerjih-1 (v nadaljevanju: »ZDR-1«) opredeljen kot delodajalec, ki zaposluje deset ali manj delavcev. Opredelitev pojma je pomembna, saj za manjše delodajalce določene določbe ZDR-1 ne veljajo oziroma ZDR-1 zanje določa manjše obveznosti kot za ostale delodajalce. V nadaljevanju so predstavljena pomembna določila ZDR-1, ki za manjše delodajalce ne veljajo.
Akt o sistematizaciji delovnih mest
Skladno z 22. členom ZDR-1 je delodajalec dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto dela. Splošni akti delodajalca so enostranski akti delodajalca, ki jih sprejema delodajalec ob sodelovanju s sindikatom ali vseh delavcev. Skladno z 10. členom ZDR-1 poznamo dve vrsti splošnih aktov delodajalca, in sicer (i) organizacijske akte delodajalca s katerimi delodajalec določa organizacijo dela ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti ter (ii) splošne akte delodajalca s katerimi lahko delodajalec določi pravice, ki se v skladu z ZDR-1 lahko urejajo v kolektivnih pogodbah, če so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca. Obveznost sprejemanja splošnih aktov za manjše delodajalce ne velja, kar pomeni tudi, da kot sestavina pogodbe o zaposlitvi ni navedba splošnih aktov delodajalca, ki določajo pogoje dela.
Razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Praviloma mora delodajalec z delavcem skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar pa ZDR-1 v 54. členu določa razloge zaradi katerih lahko delodajalec z delavcem sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas (t.i. objektivni razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas), kot npr. začasno povečan obseg dela, nadomeščanje začasno odsotnega delavca, opravljanje sezonskega dela, izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas, itd. Za manjše delodajalce ZDR-1 določa, da lahko manjši delodajalec sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne glede na omejitve iz prvega odstavka 54. člena, vendar le pod pogojem, da to omogoča kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, ki velja za delodajalca.
Nemoten potek dela pri delodajalcu
Kot obveznost delavca pri izvrševanju dela pri delodajalcu je med drugim tudi, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Delodajalec lahko z namenom ohranitve zaposlitve ali zagotovitve nemotenega poteka delovnega procesa iz določenih razlogov delavcu pisno odredi začasno opravljanje drugega ustreznega dela. Ustrezno delo je skladno z ZDR-1 delo, za katerega delavec izpolnjuje pogoje in za katerega se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se zahteva za opravljanje dela, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Glede na to, da ima manjši delodajalec manj razpoložljivih delavcev s katerimi lahko npr. zagotovi nadomeščanje začasno odsotnega delavca, ZDR-1 določa, da lahko manjši delodajalec za namene nemotenega delovnega procesa delavcu pisno odredi začasno opravljanje drugega primernega dela, kar pomeni, da lahko manjši delodajalec delavcu iz določenih razlogov in v določenih okoliščinah pisno odredi delo, za katerega se zahteva enaka vrsta in največ ena raven nižja izobrazba.
Globa za prekršek
Kot olajšava za manjše delodajalce pa je navsezadnje tudi nižja predpisana globa za prekrške navedene v 217.a členu ZDR-1 oziroma v 217.b členu ZDR-1, in sicer je le ta prepisana v razponu od 300 EUR do 2.000 EUR oziroma od 200 EUR do 1.000 EUR, medtem ko je za ostale delodajalce predpisana globa v razponu od 1.500 EUR do 4.000 EUR oziroma od 750 EUR do 2.000 EUR.■
- november, 2018 - Odlog izvršbe
Odlog izvršbe ureja sedmo poglavje Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: »ZIZ«). Odlog je zastoj v izvršilnem postopku, in sicer vedno v fazi oprave izvršbe. Izvršbo je mogoče odložiti delno, ko je na primer predlog za odlog izvršbe vložen samo glede določenega predmeta ali samo glede določenega izvršilnega dejanja, ali v celoti.
Čas, za katerega se izvršba odlaga
Če je izvršba odložena zato, ker je dolžnik ali tretji vložil kakšno pravno sredstvo, traja odlog do konca postopka o tem pravnem sredstvu. V drugih primerih odloga izvršbe na dolžnikov predlog, določi sodišče čas odloga glede na okoliščine primera. Če je odlog izvršbe predlagal upnik, jo sodišče odloži za toliko časa, za kolikor je upnik predlagal, vendar največ za eno leto. Upnik lahko predlaga odlog izvršbe le enkrat, lahko pa pred iztekom roka večkrat predlaga podaljšanje odloga, vendar odlog skupno ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga. Sodišče pa mora paziti tudi na morebitno časovno omejitev upnika glede možnosti predlagati izvršbo.
Odlog na predlog upnika
Sodišče lahko popolnoma ali deloma odloži izvršbo na predlog upnika, če se izvršba še ni začela. Če pa se je izvršba že začela, sodišče odloži izvršbo le z dolžnikovim soglasjem. Pri predlogu odloga izvršbe na nepremičnine, mora upnik priložiti tudi pisno soglasje ostalih upnikov, na predlog katerih je bila dovoljena izvršba na nepremičnino. Če pa gre za odlog izvršbe na premičnine (enako velja tudi za nematerializirane vrednostne papirje, ki ne kotirajo na borzi ali za izpraznitev in izročitev nepremičnin), izvršitelj pa je zadevo že prevzel, mora upnik predlog za odlog izvršbe vložiti pri izvršitelju in priložiti listino, iz katere izhaja soglasje dolžnika z odlogom.
Odlog na predlog dolžnika
V izogib zavlačevanja postopkov ZIZ določa konkretnejše pogoje kdaj lahko sodišče odloži izvršbo na dolžnikov predlog. Dolžnik mora izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvedbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Hkrati pa mora biti izpolnjen eden izmed pogojev iz 1. do 12. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Ne glede na navedeno, pa sme sodišče odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdalj za tri mesece in le enkrat. Pri izvršbi na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, zaradi izterjave denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine, sme sodišče odložiti izvršbo na nepremičnino najdlje za šest mesecev in le enkrat, če dolžnik predloži ali je sodišču poslano obrazloženo mnenje centra za socialno delo, iz katerega izhaja, da bi takojšnja izvršba ogrozila eksistenco dolžnika ali njegovih družinskih članov. V tem primeru lahko odloži izvršbo tudi sodišče po uradni dolžnosti.
Odlog na predlog tretjega
Sodišče odloži izvršbo glede določenega predmeta, (i) če tretji obstoj svoje pravice na predlaganemu predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo listino ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana ali (ii) če tretji izkaže za verjetno obstoj svoje pravice in da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo.■
- november, 2018 - Prenos lastninske pravice na nepremičnini s prodajno pogodbo
Nakup ali prodaja nepremičnine je pomembna življenjska ali poslovna odločitev, s katero se v življenju srečamo vsaj enkrat. Tako prodajalcu kot kupcu pa koristi poznavanje določenih pravnih pojmov, ki so povezani s postopkom prodaje nepremičnine in bodo obravnavani v nadaljevanju tega prispevka.
Sklenitev prodajne pogodbe in zemljiškoknjižno dovolilo
Najpomembnejši in v praksi najpogosteje uporabljena pogodba za prenos lastninske pravice je prodajna pogodba. S prodajno pogodbo se prodajalec zaveže, da bo kupcu izročil nepremičnino, tako, da bo ta postal lastnik, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal dogovorjeno kupnino. Prodajna pogodba na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini mora biti v pisni obliki. Poleg pisne oblike, za prenos lastninske pravice, Stvarnopravni zakonik zahteva še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Zemljiškoknjižno dovolilo je izrecna in nepogojna izjava s katero prodajalec nepremičnine dovoljuje vpis lastninske pravice v korist kupca. Podpis zemljiškoknjižnega dovolila mora biti overjen. Izjava lahko tvori sestavni del pogodbe, lahko pa je vsebovana v ločeni listini.
Vpis v zemljiški knjigi
Sklenitev prodajne pogodbe in izstavitev overjenega zemljiškoknjižnega dovolila pa ne zadostujeta za prenos lastninske pravice, saj Stvarnopravni zakonik določa, da je potrebno spremembo lastnika na nepremičnini vpisati še v zemljiški knjigi. Pomen vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi je zagotavljanje publicitete v pravnem prometu z nepremičninami. V povezavi z načelom zaupanja v zemljiško knjigo to pomeni, da je vpis v zemljiški knjigi vsakomur znan in da je stanje, ki izhaja iz zemljiške knjige pravilno.
Predznamba
V naši odvetniški pisarni se pogosto srečujemo s primeri, ko vpisa v zemljiški knjigi ni mogoče izvesti neposredno po podpisu prodajne pogodbe, ker pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila oziroma prodajalec ni overil svojega podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu. V takih primerih kupcu svetujemo, da predlaga vpis predznambe pridobitve lastninske pravice v zemljiškoknjižnem postopku. S predznambo kupec doseže ali izkaže pridobitev lastninske pravice, ki učinkuje pod pogojem, da se predznamba v zakonsko določenem roku opraviči. To pomeni, da bo moral kupec naknadno izkazati, da so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev lastninske pravice.
Prednost predznambe je, da zmanjšuje tveganja kupca pri prenosu lastninske pravice. Kupec s tem zavaruje vrstni red pridobitve lastninske pravice, saj vpis predznambe učinkuje od trenutka, ko je sodišče prejelo predlog za vpis predznambe. Prodajalcu pa onemogoča, da bi isto nepremičnino večkrat prodal. Vendar so roki za opravičilo predznambe razmeroma kratki, zato obstaja nevarnost, da kupcu ne bo uspelo pravočasno opraviti vseh potrebnih dejanj. Če kupec ne uspe opravičiti predznambe iz razlogov na strani prodajalca, lahko svoj položaj zavaruje le tako, da vloži tožbo proti prodajalcu pred potekom roka za opravičenje predznambe.■
- oktober, 2018 - Predpogodba
Predpogodba je pogodba, s katero se stranki zavežeta, da bosta sklenili glavno pogodbo. Sklenitev predpogodbe pogodbenim strankam omogoča, da vnaprej določita vsebino glavne pogodbe ne da bi bile zavezane k takojšnji izpolnitvi iz glavne pogodbe, pri čemer se običajno določi rok v katerem se bo sklenila glavna pogodba. V praksi se pogosto zgodi, da glavna pogodba iz različnih razlogov ni sklenjena, zaradi česar prihaja do pravnih zapletov.
Pogoji za veljavnost predpogodbe
Poleg splošnih predpostavk za veljavnosti pogodbe, mora predpogodba vsebovati vse bistvene elemente glavne pogodbe. Pri odplačnih pogodbah (npr. prodajna pogodba) sta bistvena elementa predvsem predmet prodaje in znesek kupnine. Če je za sklenitev glavne pogodbe predpisana posebna oblika mora biti tudi predpogodba sklenjena v enaki obliki. Čeprav se v predpogodbah pogosto določi rok, v katerem lahko stranki zahtevata sklenitev glavne pogodbe, pa le ta ni bistvena sestavina predpogodbe. Če stranki določita rok za sklenitev glavne pogodbe, se mora sklenitev pogodbe zahtevati v šestih mesecih od izteka tega roka. Če rok za sklenitev glavne pogodbe ni določen, prične šestmesečni rok teči, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena.
Izpolnitev predpogodbe – sklenitev glavne pogodbe
Izpolnitev predpogodbe se odraža v sklenitvi glavne pogodbe. Zainteresirana stranka tako ne more neposredno zahtevati izpolnitve obveznosti iz glavne pogodbe, temveč mora najprej zahtevati sklenitev glavne pogodbe. V primeru, da ne pride do prostovoljne sklenitve glavne pogodbe, lahko zainteresirana stranka uveljavlja sklenitev glavne pogodbe s tožbenim zahtevkom, s katerim se od sodišča zahteva naj drugi stranki naloži, da izjavi poslovno voljo potrebno za sklenitev pogodbe. To pomeni, da bi sodišče s sodbo nadomestilo glavno pogodbo.
Pogodbi zvesta stranka lahko, če druga stranka ne želi skleniti glavne pogodbe, vztraja pri sklenitvi pogodbe ali odstopi od predpogodbe in zahteva odškodnino zaradi kršitve pogodbe. V praksi vlogo odškodnine za kršitev pogodbe pogosto zavzema ara. Obligacijski zakonik določa da v kolikor je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, sme druga stranka odstopiti od pogodbe in zadržati aro. Če pa pogodbo krši stranka, ki je prejela aro, sme pogodbi zvesta stranka zahtevati vračilo zneska v višini dvojne are. Opozoriti pa je potrebno, da dogovor o ari sam po sebi ne omogoča odstopnega upravičenja. Pravica odstopiti od pogodbe mora biti namreč s pogodbo izrecno dogovorjena.
Obligacijski zakonik v povezavi s predpogodbo omogoča še poseben primer odstopa od pogodbe v primeru, da se okoliščine po sklenitvi predpogodbe spremenijo do te mere, da sklenitev glavne pogodbe ni več sprejemljiva. V takih primerih lahko stranka odkloni sklenitev glavne pogodbe, s čimer doseže razvezo predpogodbe, pod pogojem da se okoliščine spremenijo znotraj roka, določenega za sklenitev glavne pogodbe.■
- oktober, 2018 - Nekatere novosti, ki jih prinaša novi gradbeni zakon
Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ), ki je bil objavljen 02.11.2017 v Uradnem listu RS, št. 61/2017 in se začne uporabljati 01.06.2018, nadomešča Zakon o graditvi objektov in prinaša kar nekaj sprememb, katerih namen je zaščita javnega interesa pri graditvi objektov. Nekaj teh sprememb vam bomo predstavili v nadaljevanju tega prispevka.
Z novim GZ se spreminja in širi definicija objekta, predvsem ni več pogoja povezanosti objekta s tlemi. Novi GZ določa, da je objekt stavba, gradbeni inženirski objekt ali drug gradbeni poseg, narejen z gradbenimi, zaključnimi gradbenimi ali inštalacijskimi deli, sestavljen iz gradbenih proizvodov, proizvodov ali naravnih materialov, skupaj s trajno vgrajenimi inštalacijami in napravami v objektu, ki so namenjene delovanju objekta.
Nova vrsta postopka – integralni postopek
Gradbeni zakon pozna tri vrste postopkov pri izdaji gradbenega dovoljenja. Poleg rednega in skrajšanega postopka, je novost integralni postopek, za katerega je bistveno, da se postopek izdaje gradbenega dovoljenja in postopek presoje vplivov na okolje iz zakona, ki ureja varstvo okolja, združita. Če gre za objekt, za katerega je predpisana presoja vplivov za okolje in gradbeno dovoljenje, je posledica neizvedbe integralnega postopka ničnost izdane odločbe.
Pridobitev predodločbe
Novost GZ je tudi predodločba. Zahtevo za izdajo predodločbe lahko vloži investitor za gradnjo zahtevnega ali manj zahtevnega objekta pri pristojnemu organu pred samo vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. S pridobitvijo predodločbe bo investitor, še preden se odloči za nakup zemljišča, dobil zagotovilo, da bo lahko realiziral gradnjo, ker so za to izpolnjeni pogoji. Odločitev o teh pogojih v pravnomočni predodločbi je zavezujoča pri izdaji gradbenega dovoljenja, kar investitorju za omejen čas zagotavlja pravno varnost.
Obveznost prijave začetka gradnje
GZ v 4. členu določa, da je treba za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje in da je treba začetek gradnje objekta prijaviti v skladu s 63. členom tega zakona. S pridobitvijo gradbenega dovoljenja investitor pridobi pravico, da nekaj zgradi. S prijavo začetka gradnje pa investitor pokaže, da želi to pravico udejanjiti. Na ta način je omogočen hiter vpogled v evidenco stanj začetih gradenj, predvsem za namene inšpekcijskih postopkov. Izpolnitev navedenih pogojev pa ni potrebno za enostaven objekt, vzdrževanje objektov in vzdrževalna dela v javno koristi; začasne objekte in izvrševanje izrečenega inšpekcijskega ukrepa.
Posebne prepovedi v zvezi z nedovoljenim objektom in neskladno uporabo objekta
GZ z namenom učinkovitejšega zagotavljanja zakonitega stanja uvaja tudi razširitev prepovedi iz prvega odstavka 93. člena GZ še na objekte z neskladno uporabo, in sicer: (i) izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo, (ii) vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, (iii) uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti, (iv) promet z njimi ali zemljišči, na katerih so, (v) overitve pogodb, sklepanje pravnih poslov, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov ter (vi) določitev hišne številke. Nadalje 93. člen v petem odstavku določa, da morajo upravljavci, notarji, pooblaščeni inženirji s področja geodezije in druge osebe javnega ali zasebnega prava in drugi organi, pristojni za izvedbo dejanj iz prvega odstavka tega člena, pred njihovo izvedbo preveriti, ali je za objekt izdano gradbeno dovoljenje, kadar je predpisano, in ali je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba o prepovedi v skladu s 94. členom tega zakona. V postopku overitve podpisa prodajalca na prodajni pogodbi bo moral tako notar po novem preveriti ali obstoji veljavno gradbeno dovoljenje za objekt, ki se prodaja s predmetno prodajno pogodbo.■
- september, 2018 - Manjšinske pravice družbenikov v družbi z omejeno odgovornostjo
S pojmom manjšinske pravice se označujejo pravice, katerih namen je varstvo manjšinskih družbenikov. Manjšinskih pravic ne more izvrševati vsak družbenik, temveč je za njihovo izvrševanje potreben določen kvorum, ki se določi glede na znesek celotnega osnovnega kapitala. Ta kvorum lahko doseže že posamezni družbenik ali pa skupina družbenikov.
Zakon o gospodarskih družbah – 1 ( v nadaljevanju: »ZGD-1«) ureja dve manjšinski pravici: pravico do vložitve tožbe zaradi prenehanja družbe, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in pravico zahtevati sklic skupščine ali uvrstitev določene zadeve na dnevni red že sklicane skupščine. Po analogiji lahko sem uvrstimo še manjšinsko pravico iz tretjega odstavka 408. člena ZGD-1, ki določa, da lahko delničarji, ki predstavljajo eno dvajsetino osnovnega kapitala, sodišču predlagajo imenovanje likvidacijskega upravitelja, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Manjšinske pravice so kogentne narave, kar pomeni, da jih družbena pogodbe ne sme omejiti. Lahko pa se z družbeno pogodbo manjšinske pravice razširijo (npr. z določitvijo nižjega kvoruma) ali celo ustanovijo nove manjšinske pravice skladno z načelom pogodbene svobode.
Tožba zaradi prenehanja družbe
ZGD-1 v drugem odstavku 521. člena določa, da lahko vsak družbenik, čigar poslovni delež znaša najmanj eno desetino osnovnega kapitala, s tožbo zahteva, da sodišče odloči o prenehanju družbe, če meni, da ni mogoče v zadostni meri doseči ciljev družbe ali da obstajajo kakšni drugi utemeljeni razlogi za prenehanje družbe. V primeru tožbe zaradi prenehanja družbe je treba najprej uporabiti vsa druga razpoložljiva sredstva (npr. prodajo poslovnega deleža). Zakon kot enega od utemeljenih razlogov za vložitev tožbe zaradi prenehanja družbe navaja nezmožnost doseganja ciljev družbe (praviloma je cilj doseganje dobička), ki mora biti dolgoročna in ne samo prehodne narave. O tožbenem zahtevku odloči sodišče z oblikovalno sodbo, s katero izreče, da družba preneha.
Pravica do sklica skupščine in uvrstitve določene zadeve na dnevni red že sklicane skupščine
Skupščino družbenikov praviloma skliče poslovodja. ZGD-1 v 511. členu določa, da družbeniki, katerih poslovni deleži predstavljajo najmanj desetino osnovnega kapitala, smejo zahtevati sklic skupščine; pri tem morajo navesti zadeve, o katerih naj bi skupščina odločala, in vzroke za sklic skupščine. Skupščina, ki je sklicana na zahtevo manjšinskih družbenikov, odloča kot sicer. Zahteva za sklic se uveljavlja z izjavo, za katero se ne zahteva nobena posebna oblika. Poslovodja take zahteve ne sme zavrniti, čeprav se mu vzroki za sklic skupščine ne zdijo prepričljivi. V zvezi s predmetno manjšinsko pravico je pomemben reakcijski čas, v katerem mora družba reagirati na zahtevo manjšinskih družbenikov za sklic skupščine. Manjšinski družbeniki lahko namreč v primeru, da njihova zahteva ni bila sprejeta ali če so bile osebe, na katere bi morala biti zahteva naslovljena, odsotne, sami skličejo skupščino ali uvrstijo zadevo na dnevni red. Poslovodja mora zahtevo za sklic skupščine preučiti in vlagatelje zahteve o svoji odločitvi obvestiti v najkrajšem možnem času, sklicati skupščino ter določiti zasedanje skupščine v primernem času.■
- september, 2018 - Varstvo osebnih podatkov v delovnih razmerjih
Osebni podatki so katerikoli podatki, ki se nanašajo na določeno ali določljivo fizično osebo, ne glede na to v kakšni obliki so izraženi, kot na primer ime, priimek, identifikacijska številka oziroma EMŠO posameznika, davčna številka, kraj rojstva, naslov stalnega/začasnega prebivališča in podobno. Z navedenimi podatki pri sklepanju oziroma izvajanju delovnega razmerja razpolaga tudi delodajalec.
Dopustnost zbiranja podatkov
Delodajalci so v razmerju do svojega zaposlenega delavca upravljalci zbirk osebnih podatkov. Navedeno pomeni, da delodajalec na različne načine obdeluje (npr. zbira, vpisuje, spreminja, hrani) osebne podatke delavca ter tudi drugih posameznikov kot na primer družinskih članov delavca ter kandidatov za zaposlitev. Obdelava osebnih podatkov upravljalcu zbirk osebnih podatkov je dopustna le, če ima upravljalec zbirke zanjo ustrezno pravno podlago ali pa je za obdelavo osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika.
Delodajalec kot upravljalec osebnih podatkov
Delodajalcem kot upravljalcem osebnih podatkov svojih zaposlenih je pravica upravljanja osebnih podatkov podeljena že s samim zakon, kar pomeni, da delodajalec za obdelavo osebnih podatkov svojih zaposlenih ne potrebuje osebne privolitve vsakega posameznega delavca. Skladno z 48. členom Zakona o delovnih razmerjih-1 (v nadaljevanju: »ZDR-1«) je delodajalcem omogočeno, da osebne podatke delavcev zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in posredujejo tretjim osebam, vendar samo, če je to določeno z zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. V kolikor pravna podlaga za zbiranje osebnih podatkov delavcev ne obstoji več, jih je delodajalec dolžan takoj zbrisati ter jih prenehati uporabljati.
Pisna pogodba o obdelavi osebnih podatkov
Nemalokrat pa se delodajalci srečajo s posredovanjem osebnih podatkov svojih delavcev drugim zunanjim ponudnikom, ki za delodajalca opravljajo določene storitve, kot na primer računovodstvo. V takšnem primeru delodajalec nastopa kot upravljalec osebnih podatkov, družba, ki za delodajalca opravlja računovodstvo pa kot obdelovalec osebnih podatkov. Obdelovalec osebnih podatkov je torej tista fizična ali pravna oseba, ki obdeluje osebne podatke v imenu in za račun upravljalca osebnih podatkov (v konkretnem primeru računovodstvo, ki vodi računovodske storitve za delodajalca). Skladno s trenutno še veljavnim Zakonom o varstvu osebnih podatkov-1 je moral imeti delodajalec že sedaj z zunanjim ponudnikom, ki za delodajalca obdeluje osebne podatke delavcev, sklenjeno pisno pogodbo v kateri je opredeljeno katere podatke obdelovalec za delodajalca obdeluje, na kakšen način jih obdeluje, na kakšen način se takšne podatke varuje, itd.
Z uveljavitvijo Splošne uredbe o varstvu podatkov (v nadaljevanju: »GDPR«), ki se prične neposredno uporabljati v vseh državah članicah Evropske Unije od dne 25.05.2018 dalje, se dolžnost upravljalca skleniti pisno pogodbo z zunanjimi ponudniki, ki obdelujejo podatke upravljalca, nadaljuje, pri čemer GDPR določa več varovalk za varovanje osebnih podatkov. Skladno z 28. členom GDPR je ena izmed novosti tudi ta, da obdelovalec osebnih podatkov ne more zaposliti drugega obdelovalca brez predhodnega posebnega ali splošnega dovoljenja upravljalca. Na takšen način se bodo preprečili primeri, ko se bodo osebni podatki s strani obdelovalca osebnih podatkov posredovali naprej, saj bo upravljalec tisti, ki bo moral za takšno posredovanje podati pisno dovoljenje ter bo tako v vsakem trenutku vedel, kdo vse ima možnost razpolaganja s podatki, ki jih kot upravljalec osebnih podatkov zbira.
Glede na nove zahteve GDPR mora torej delodajalec z obdelovalci osebnih podatkov na novo prilagoditi oziroma skleniti pisno pogodbo o obdelavi osebnih podatkov na način, da zadosti določilom GDPR. V odvetniški pisarni Tadej Vodičar, d.o.o. vam nudimo celovit pregled ter sestavo pogodb z obdelovalci osebnih podatkov.■
- avgust, 2018 - Vodilni delavec
Vodilni delavec je oseba, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Kljub imenski in vsebinski podobnosti pojem vodilnega delavce ni mogoče enačiti s poslovodno osebo. Vodilni delavci sodijo v vodstveno strukturo podjetja, vendar so njihova pooblastila manjša v primerjavi s poslovodnimi osebami. V praksi pogosto zasledimo, da ima določena oseba sklenjeno individualno pogodbo, vendar to še ne pomeni, da je s tem pridobila položaj vodilnega delavca, saj je položaj odvisen predvsem od dejanskih okoliščin izvajanja dela in obsega podeljenih pooblastil.
Razlikovanje s poslovodno osebo
Čeprav gre za podobni obliki opravljena dela je potrebno razlikovati med vodilnim delavcem in poslovodno osebo oziroma prokuristom. Poslovodna oseba ima dvojni pravni položaj, ki se odraža v statusno pravnem, kot tudi pogodbenem razmerju. Statusno pravni položaj poslovodne osebe nastane z aktom o imenovanju, ki ga družba sprejme na podlagi statuta ali družbene pogodbe in določili ZGD-1. Z imenovanjem pridobi poslovodna oseba pooblastilo za vodenje poslov družbe in zastopanje družbe proti tretjim osebam. Delovnopravni položaj poslovodne osebe pa nastane v kolikor poslovodna oseba sklene tudi pogodbo o zaposlitvi, saj ZDR- 1 v takih primerih ne določa obvezne sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Vodilni delavci pa so z gospodarsko družbo zgolj v delovnem razmerju, njihove pristojnosti in odgovornosti pa so opredeljene v notranjih akti delodajalca in v pogodbi o zaposlitvi.
Posebnosti pravnega položaja vodilnega delavca
Vodilni delavci so posebna skupina delavcev, ki se od ostalih delavcev razlikuje po tem, da ima določene pristojnosti v zvezi z vodenjem poslov in zastopanjem družbe, takih pooblastil pa v praksi delavci največkrat nimajo. Od vodilnega delavca se pričakuje večja angažiranost in samostojnost, zato je razporeditev delovnega časa s pogodbo dopustno urediti drugače. Pogodba o zaposlitvi z vodilnim delavcem se običajno sklepa za določen čas, kar omogoča tudi ZDR-1 kot eno izmed zakonitih oblik opravljanja dela za določen čas, ki lahko traja tudi dlje od dveh let. Pri tem se pojavi vprašanje usode položaja delavca v družbi po prenehanju njegove funkcije. Skladno z določili ZDR-1 vodilnemu delavcu, ki je že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Pri poslovodnih osebah pa zakon take rešitve ni predvidel in bo predmet posebnega dogovora.
Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodilnemu delavcu zakon ne omogoča, da se stranki sami dogovorita za način prenehanja delovnega razmerja, kot je to dopustno pri poslovodni osebi, zato se uporabljajo določbe ZDR-1. Razrešitev vodilnega delavca, ki je podana skladno z internimi akti delodajalca, ne pomeni avtomatičnega prenehanja delovnega razmerja, temveč je potrebno opraviti še ustrezen postopek odpovedi skladno z določili ZDR-1. V kolikor ima vodilni delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas opravljanja te funkcije, je razrešitev tudi razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, saj odpade razlog zaradi katerega je bila taka pogodba sklenjena. Za določen čas sklenjena pogodba o zaposlitvi preneha neposredno na podlagi zakona z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena.■
- avgust, 2018 - Pravilniki – splošni, interni, neobvezni ali obvezni akti delodajalca
S splošnimi akti delodajalec ureja organizacijo dela in obveznosti zaposlenih de-lavcev pri opravljanju dela pri delodajalcu. Slovenska zakonodaja na različnih mestih ureja področje splošnih aktov delodajalca in včasih manj spet drugič pa bolj podrobno opredeljuje naravo in vsebino splošnih aktov delodajalca, bolj pogosto imenovanih »pravilniki«.
Za pravno osebo in podjetnika je običajno najpomembnejše, kateri pravilniki so določeni kot obvezni, vendar tudi glede tega ni enostavnega odgovora, zakoni namreč za različne kategorije pravnih subjektov predpisujejo različne pravilnike.
Za obvezne veljajo (i) izjava o varnosti z oceno tveganja, ki je obvezna za vse pravne osebe in podjetnike, ki zaposlujejo, (ii) pravilnik o mobingu, ki je prav tako obvezen za vse, (iii) pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, ki je obvezen za delo-dajalce z več kot 10 zaposlenimi, (iv) pravilnik o računovodstvu, obvezen zgolj za pravne osebe in (v) pravilnik o zavarovanju osebnih podatkov, ki je obvezen za delodajalce s 50 ali več zaposlenimi.
V praksi se pojavljata tudi dva pravilnika, ki nista obvezna, vendar ima njuna odsotnost določene pravne posledice. Takšna sta pravilnik o promociji zdravja na delovnem mestu in pravilnik o prepovedi in ugotavljanju dela pod vplivom alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc. Kot že rečeno, nobeden od njiju ni obvezen, hkrati pa odsotnost prvega lahko privede do kaznovanja delodajalca, v kolikor v svoji izjavi o varnosti z oceno tveganja ne uredi tudi promocije zdravja na delovnem mestu, odsotnost drugega pa delodajalcu prepreči ugotavljanje dela pod vplivom alkohola in drog.
Delodajalci običajno sprejemajo pravilnike bolj zaradi zagrožene kazni, kot zaradi koristi, ki jih urejenost delovnega področja prinaša. V Odvetniški pisarni Tadej Vodičar opažamo, da delodajalci pogosto ne sledijo spremembam, ki jih sprejme zakonodajalec, zaradi česar imajo delodajalci glede na veljavne predpise pogosto zastarele pravilnike.
Kot primer vzemimo pravilnik o računo-vodstvu. Leta 2016 so stopili v veljavo novelirani Slovenski računovodski standardi, s katerimi bi morali biti usklajen tudi pravilniki o računovodstvu. A kot opažamo v praksi, podjetja svojih pravilnikov ne usklajujejo, še več – tudi pri pripravi novega pravil-nika o računovodstvu pogosto uporabijo kar vzorčni primer tega pravilnika, ki kroži po spletu, in je že davno zastarel.
Vsled vsemu povedanemu v Odvetniški pi-sarni Tadej Vodičar ponujamo delodajalcem pre-gled obstoječih in pripravo novih pravilnikov, v skladu z najnovejšimi predpisi in standardi.■
- julij, 2018 - Prenos poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo
Zakon o gospodarskih družbah-1 (v nadaljevanju: »ZGD-1«) v 481. členu določa, da se poslovni deleži v družbi z omejeno odgovornostjo lahko odsvojijo ali dedujejo. Odsvojitev pomeni, da dosedanji družbenik izgubi ta položaj in da na njegovo mesto vstopi druga oseba. Za odsvojitev poslovnega deleža je z zakonsko določbo predpisana obličnost, in sicer notarski zapis. Pri omejitvi prostega prometa poslovnih deležev se mora poleg interesov družbenika odsvojitelja upoštevati tudi interese ostalih družbenikov.
Predkupna pravica družbenikov
Če z družbeno pogodbo ni določeno drugače, imajo družbeniki pod enakimi pogoji pri nakupu poslovnega deleža prednost pred drugimi osebami. Družbenik, ki namerava prodati svoj poslovni delež, mora druge družbenike pisno obvestiti o nameravani prodaji in pogojih prodaje ter jih pozvati, da mu morebitni kupec sporoči svojo pripravljenost za nakup v enem mesecu od prejema obvestila. Pisno obvestilo, ki mora biti konkretno in natančno, je po svoji naravi blizu obligacijskopravni ponudbi in je družbenik nanj vezan. Če je več družbenikov pripravljenih kupiti poslovni delež, postanejo imetniki prodanega deleža vsi kupci skupaj. Predkupna pravica družbenikov pa ni določena kogentno. Z izrecno določbo v pogodbi jo lahko družbeniki odpravijo tako, da je dopuščen prost prenos deležev. Lahko pa se s pogodbo tudi določi, da imajo predkupno pravico samo nekateri družbeniki.
Prodaja poslovnega deleža tretji osebi
Skrajna omejitev prostega prometa s poslovnimi deleži predstavlja sedmi odstavek 481. člena ZGD-1, ki določa, da družbena pogodba lahko določi, da je za odsvojitev poslovnega deleža osebam, ki niso družbeniki, potrebno soglasje večine ali vseh družbenikov, in določi pogoje za izdajo soglasja. Družbenik sme skleniti prodajno pogodbo s tretjo osebo, če nihče od družbenikov v roku enega meseca ni sprejel ponudbe (predkupna pravica družbenikov). Prodajna pogodba se mora skleniti v primernem roku. Tak rok je npr. nadaljnji mesec dni od dne, ko bi morali drugi družbeniki odgovoriti na ponudbo. Pogodba s tretjo osebo mora biti sklenjena ob enakih pogojih, kot so bili ponujeni drugim družbenikom. Če se s tretjo osebo družbenik ne more sporazumeti (npr. o ceni), mora vedno ponudbo drugim družbenikom ponoviti, tudi če želi prodati za manj ugodne pogoje.
Odsvojitev dela poslovnega deleža
Družbenik lahko odsvoji tudi samo del poslovnega deleža, pri čemer s tem nastane še en nov in samostojen posloven delež. ZGD-1 v 483. členu določa, da vrednost preostalega poslovnega deleža ali vrednost novega poslovnega deleža ne sme biti nižja od vrednosti, določene v 475. členu tega zakona (50 EUR). Delitev poslovnega deleža načeloma ni dopustna, razen pri odsvojitvi, delitvi skupnega premoženja zakoncev ali dedovanju. Družbena pogodba lahko delitev poslovnega deleža prepove.
Položaj odsvojitelja in pridobitelja poslovnega deleža
Za pridobitelja poslovnega deleža se šteje le tisti, ki je vpisan v register. Pravna dejanja, ki jih opravi družba proti odsvojitelju ali jih opravi odsvojitelj proti družbi in se nanašajo na pravna razmerja v družbi, učinkujejo kot dejanja proti pridobitelju ali kot pridobiteljeva dejanja. Za obveznosti do družbe, ki so dospele pred prijavo prenosa poslovnega deleža, sta družbi odgovorna odsvojitelj in pridobitelj solidarno.■
- julij, 2018 - Varstvo osebnih podatkov po novi splošni uredbi o varstvu podatkov – GDPR
Dne 04.05.2016 je bila v Uradnem listu Evropske unije objavljena Splošna uredba o varstvu podatkov (angl. General Data Protection Regulation – GDPR; v nadaljevanju: »Uredba GDPR«), ki je začela veljati dne 24.05.2016, njene določbe pa se bodo morale neposredno uporabljati v vseh državah članicah od dne 25.05.2018 dalje. Uredba GDPR določa med drugim predvsem pravila o varstvu temeljenjih pravic in svoboščin posameznikov pri obdelavi njihovih osebnih podatkov. Eden izmed osnovnih ciljev Uredbe GDRP predstavlja omogočiti posameznikom boljši nadzor nad svojimi osebnimi podatki.
Uredba EDRP prinaša precej novosti glede na do sedaj veljavni Zakon o varstvu osebnih podatkov-1 (v nadaljevanju: »ZVOP-1«). V nadaljevanju vam predstavljamo nekaj bistvenih sprememb oziroma novosti za upravljalce oziroma obdelovalce zbirk osebnih podatkov, ki so predvsem na področju (i) pridobivanja osebne privolitve za obdelavo osebnih podatkov in (ii) imenovanja pooblaščene osebe za varstvo osebnih podatkov.
Privolitev posameznika za obdelavo osebnih podatkov po Uredbi GDPR
Skladno s šestim členom Uredbe GDPR predstavlja privolitev posameznika v obdelavo njegovih osebnih podatkov zakonito podlago za obdelavo njegovih osebnih podatkov. Vendar pa je privolitev posameznika po Uredbi GDPR precej omejena, saj pomeni vsako prostovoljno, izrecno, informirano in nedvoumno izjavo volje posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, s katero z izjavo ali jasnim pritrdilnim dejanjem izrazi soglasje za obdelavo osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj. Glede na novosti, ki jih prinaša Uredba GDPR je potrebno tako pregledati veljavnost oziroma skladnost obstoječih privolitev posameznikov v zbiranje in obdelavo njihovih osebnih podatkov.
Pooblaščena oseba za varstvo osebnih podatkov
Upravljalec in obdelovalec osebnih podatkov skladno s 37. členom Uredbe GDPR imenujeta pooblaščeno osebo za varstvo osebnih podatkov, kadar sta upravljalec ali obdelovalec javni organ in telo oziroma druge organizacije kadar temeljenje dejavnosti upravljalca ali obdelovalca zajemajo dejanja obdelave, pri katerih je treba zaradi njihove narave, obsega in/ali namenov posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, redno in sistematično obsežno spremljati. Pooblaščena oseba za varstvo podatkov je lahko član osebja upravljalca ali obdelovalca ali pa naloge opravlja na podlagi pogodbe o storitvah. Primeri dejavnosti, ki bi lahko štele za redno in sistematično spremljanje posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki so lahko npr. ponovno ciljanje preko e-pošte, dejavnosti trženja, ki temeljijo na podatkih, sledenje geografskemu položaju, oglaševanje na podlagi vedenjskih vzorcev, itd.
Poleg navedenih sprememb pa Uredba GDPR prinaša tudi številne druge novosti kot so obveznost uradnega obveščanja o kršitvah varstva osebnih podatkov, prilagoditev pogodb s pogodbenimi obdelovalci osebnih podatkov itd.
Glede na sprejeta določila Uredbe GDPR v Odvetniški pisarni Tadej Vodičar, d.o.o. ugotavljamo, da je zagotavljanje skladnosti poslovanja upravljalca ali obdelovalca osebnih podatkov precej kompleksen proces, zaradi česar vam v odvetniški pisarni ponujamo rešitve pri analizi stanja in izvedbe potrebnih aktivnosti za uskladitev delovanja podjetja skladno z določili Uredbe GDPR.■
- junij, 2018 - Novosti pri vročanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu
Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-200/15 z dne 16.03.2017 razveljavilo četrti odstavek Zakona o delovnih razmerjih-1 (v nadaljevanju: ZDR-1), kar prinaša pomembne spremembe v zvezi z vročanjem odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu.
ZDR-1 v prvem odstavku 88. člena določa, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (*Op. a. ZDR-1 določa obligatorno pisno obliko odpovedi pogodbe o zaposlitvi) vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba odpoveduje. Redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se upoštevajoč drugi odstavek 88. člena ZDR-1 vroča (i) praviloma osebno v prostorih delodajalca, (ii) s priporočeno pošiljko s povratnico ali (iii) z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu.
Ustavno sodišče RS je izdalo odločbo opr. št. U-I-200/15 z dne 16.03.2017, s katero je razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR-1, ki je določal, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Nadalje je ZDR-1 v četrtem odstavku 88. člena tudi določal, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko preteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Navedeno pomeni, da se pošiljka (t.j. odpoved pogodbe o zaposlitvi) po izteku roka za prevzem pošiljke, vrne pošiljatelju (delodajalcu).
Dosedanja ureditev četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 je lahko tako delavcu onemogočila dejansko seznanitev s poštno pošiljko (t.j. odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), kar lahko povzroči, da delavec brez krivdnih razlogov zamudi prekluzivni rok za vložitev tožbe za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim sodiščem. Seznanitev delavca z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi namreč predstavlja osnovni predpogoj za uveljavljanje sodnega varstva (delavec lahko skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 pred pristojnim delovnim sodiščem v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi vloži ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Ustavno sodišče RS je zato s predmetno odločbo zavzelo stališče, da takšna ureditev prekomerno posega v pravico do sodnega varstva, določeno v 23. členu Ustave RS. Glede na navedeno je Ustavno sodišče RS razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR-1 ter hkrati odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu po pošti uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju.
Zakon o pravdnem postopku v 142. členu ureja osebno vročitev ter med drugim določa, da v kolikor vročevalec naslovniku pisanja ne more vročiti, vročevalec pisanje izroči pošti v kraju, kjer naslovnik stanuje, naslovniku pa v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora pošiljko dvigniti. Če naslovnik v naveden roku pisanja ne dvigne, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka (t.i. fikcija vročitve), na kar je naslovnik v zgoraj navedenem obvestilu opozorjen. Po preteku 15-dnevnega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. S takšnim načinom osebne vročitve se zagotavlja večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub vročitvi s fikcijo res seznanil s pisanjem.
Preostala dva načina vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ostajata nespremenjena.■
- junij, 2018 - Izključitev družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo
Različne okoliščine in razlogi lahko pripeljejo do tega, da je udeležba družbenika v d.o.o. za druge družbenike neznosna ali celo škodljiva. V takih primerih so prizadeti družbeniki prisiljeni v izstop iz družbe ali se celo odločijo za prenehanje družbe, kar pa ni nujno v njihovem poslovnem interesu. Zato Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) omogoča uporabo ukrepa izključitve družbenika.
Pogoji in način izključitve družbenika
Izključitev družbenika lahko predvideva družbena pogodba. Če družbena pogodba izključitve družbenika ne ureja, ostane le možnost sodne izključitve. Utemeljeni razlogi za izključitev so zlasti krivdno povzročanje škode družbenikom, ravnanje v nasprotju s sklepi skupščine, oviranje rednega delovanje družbe ali pa objektivni, v obliki neodklonljivih ovir na strani družbenika, kot so trajna bolezen ali družinske razmere. Zahteva za izključitev je skrajno sredstvo za saniranje nastalega položaja. Družbenike veže načelo medsebojnega zaupanja in dolžnosti poštenega ravnanja, zato je potrebno pred izključitvijo družbenika opozoriti na kršitve, da bi lahko popravil svoje ravnanje. Prav tako je potrebno preveriti še druge možnosti, kot so na primer prostovoljna prodaja deleža ali prostovoljni odstop.
Izključitev družbenika lahko zahteva vsak družbenik ali več družbenikov skupaj. Poslovodja te možnosti nima, če ni hkrati tudi družbenik. O predlogu za izključitev odloča skupščina, zato mora predlagatelj zahtevo vročiti poslovodji, ki je dolžan v razumem roku sklicati skupščino. Prizadeti družbenik ima pravico odgovoriti na zahtevo in pravico do glasovanja o svoji izključitvi. Odločanje o zahtevi se konča s tem, da skupščina sprejme sklep, s katerim zahtevo sprejme ali zavrne. V obeh primerih mora biti sklep izdan pisno in obrazložen, ter vročen predlagatelju, poslovodji in prizadetemu družbeniku. Čeprav ZGD-1 izrecno ne določa pravnega sredstva, je potrebno šteti, da ima predlagatelj, če bi skupščina njegov predlog zavrnila, možnost sodnega varstva. Enako bi bilo treba priznati izključenemu družbeniku.
Usoda družbenikovega poslovnega deleža in pravica do odpravnine
Z izključitvijo družbenika preneha poslovni delež tega družbenika in vse s tem deležem povezane pravice in obveznosti. Z izključitvijo družbenika in prenehanjem njegovega deleža seštevek deležev ne ustreza več osnovnemu kapitalu. Za vzpostavitev stanja v skladu z osnovnim kapitalom družbe je potrebno bodisi prilagoditi osnovni kapital bodisi z osnovnim kapitalom uskladiti poslovne deleže. Prilagoditev osnovnega kapitala se izvede tako, da se zmanjša osnovni kapital za znesek, ki je enak nominalni višini osnovnega vložka izključenega družbenika in sorazmerno prilagodi razmerje poslovnih deležev preostalih družbenikov, pri tem pa je potrebno paziti, da se ohrani minimalna višina predpisanega osnovnega kapitala. V drugem primeru pa morajo preostali družbeniki v sorazmerju s svojimi sedanjimi poslovnimi deleži prevzeti nove osnovne vložke ali povečati svoje sedanje osnovne vložke tako, da je višina osnovnega kapitala enaka višini osnovnega kapitala pred prenehanjem poslovnega deleža izključenega družbenika.
Izključenemu družbeniku ZGD-1 zagotavlja pravico do izplačila ocenjene vrednosti poslovnega deleža oziroma pravico do odpravnine. Merila za določitev višine odpravnine v praksi in zakonu niso natančno določena. Najprimernejša, vendar v praksi najtežja pot za določitev odpravnine je sporazum med družbo in družbenikom. V skrajnem primeru pa lahko družbenik uveljavljal sodno varstvo zoper sklep o izključitvi v celoti ali zoper del o določitvi odpravnine.■
- maj, 2018 - Izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo
Vsak družbenik družbe z omejeno odgovornostjo ima pravico, da iz te družbe izstopi. Zakon o gospodarskih družbah – 1 (v nadaljevanju: ZGD-1) določa dva načina izstopa družbenika, in sicer pogodbeni izstop in sodni izstop.
Pogodbeni in sodni izstop družbenika
Pogodbeni izstop družbenika lahko predvideva in ureja že sama družbena pogodba. Taka določba v družbeni pogodbi ni obvezna. Gre za neobvezno sestavino, ki je enakovredna ostalim obveznim sestavinam družbene pogodbe. Naknadna vključitev take določbe je možna le s spremembo družbene pogodbe in ne s kakšnim drugim aktom ali s samim sklepom skupščine. Družbena pogodba lahko določi, da sme družbenik iz družbe izstopiti ter določi pogoje, postopek in posledice izstopa. Določeni pogoji morajo biti pošteni in morajo dopustiti izstop, če razumno ni mogoče pričakovati, da bi družbenik prenašal določeno stanje v družbi ali nedopustno ravnanje drugih družbenikov. Če v družbeni pogodbi ni določeno drugače, lahko družbenik izstopi kadarkoli, če z izstopom ne povzroči družbi ali drugim družbenikom občutne škode. ZGD- 1 nima določbe o tem, kdo odloča o izstopu družbenika. Načeloma bi tako odločitev sprejela skupščina, te odločitve pa gotovo ni mogoče prepustiti določenemu družbeniku ali poslovodji, pri čemer lahko družbena pogodba določi soglasje določenega družbenika oziroma družbenikov.
Če družbena pogodba ne predvideva pogodbenega izstopa družbenika, lahko o tem odloči sodišče, t.i. sodni izstop družbenika. ZGD-1 v drugem odstavku 501. člena določa, da sme družbenik s tožbo od družbe zahtevati izstop, če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če mu drugi družbeniki ali poslovodja povzročajo škodo, če družba ali družbeniki ovirajo ali onemogočajo uresničitev družbenikove pravice do izstopa, če je oviran pri uresničevanju pravic, ki jih ima po zakonu ali pogodbi, ali če mu skupščina ali poslovodje nalagajo nesorazmerne obveznosti. Sodna praksa večinoma šteje, da komercialna tveganja niso utemeljen razlog za izstop zaradi dolžnosti medsebojne zvestobe družbenikov. Družbenik bo moral v takem primeru dokazati, da je prej opozarjal na grozečo škodo oziroma neustrezno ravnanje poslovodstva.
Posledice izstopa družbenika
Z izstopom družbenika preneha poslovni delež tega družbenika in vse s tem deležem povezane pravice in obveznosti. Zato je potrebna t.i. sanacija osnovnega kapitala po izstopu. ZGD – 1 določa, da morajo drugi družbeniki v treh mesecih po izstopu družbenika sprejeti sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala za znesek, ki je enak nominalni višini osnovnega vložka, ki predstavlja poslovni delež, ki preneha, ali v sorazmerju s svojimi sedanjimi poslovnimi deleži prevzeti nove osnovne vložke ali povečati svoje sedanje osnovne vložke tako, da je višina osnovnega kapitala enaka višini osnovnega kapitala pred prenehanjem poslovnega deleža.
Družbenik, ki je izstopil iz družbe, ima pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izstopu (t.i. pravica do odpravnine). Družba mu mora to vrednost izplačati najpozneje v treh letih od dneva izstopa z obrestmi. Družbenik, ki je v družbo vložil stvarni vložek pa lahko namesto takega izplačila zahteva vrnitev stvari in pravic, ki so bile predmet stvarnega vložka, če vrednost teh stvari ali pravic ne presega ocenjene vrednosti poslovnega deleža, vendar ne prej kot v treh mesecih po izstopu.
Velja omeniti, da pri sodnem izstopu družbenika iz družbe nastane terjatev do izplačila ocenjene vrednosti poslovnega deleža šele s pravnomočnostjo (obsodilne) sodbe o izstopu družbenika iz družbe (tožene stranke).■
- maj, 2018 - Zavarovanje s predhodno odredbo
V izvršilnem postopku lahko pogosto traja kar precej časa, da stranka (upnik) dobi pravno varstvo v obliki izvršilnega naslova oziroma da sodišče izda sklep o izvršbi. Prav zaradi zavarovanja interesov upnika, da se izogne posledicam zavlačevanja izvršilnega postopka s strani dolžnika Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) predvideva sredstva zavarovanja, med katera spada tudi zavarovanje s predhodno odredbo.
Predhodna odredba je sredstvo, s katerim se zavaruje denarna terjatev upnika, ki je sicer dokazana z javno listino, vendar pa še ni mogoče zahtevati izvršbe. Za odločitev o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo in za samo zavarovanje je krajevno pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za izvršbo na predmet, na katerega je predlagano zavarovanje. V primeru zavarovanja s predhodno odredbo je po pravnomočnosti sklepa o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine za vodenje in odločanje na prvi stopnji pristojno sodišče, pred katerim je uveden pravdni postopek.
Pogoja za izdajo predhodne odredbe
Sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa (sodba, plačilni nalog, sklep o izvršbi, itd.), ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva. Ta določba se smiselno uporablja tudi za poravnavo, sklenjeno pred domačim sodiščem ali upravnim organom, iz katere terjatev še ni zapadla, ali pred notarjem v obliki notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov.
Drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe, ki mora biti izpolnjen kumulativno s zgoraj navedenim, pa je, da izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V določenih primerih se obstoj navedene nevarnosti domneva in je upniku ni potrebno izkazati. Take primere določa ZIZ v 258. členu, v katerem hkrati določa tudi dolžnost upnika, da položi varščino za škodo, ki jo zaradi predhodne odredbe utegne utrpeti dolžnik.
Vrste predhodnih odredb
ZIZ v 260. členu taksativno našteva vrste predhodnih odredb, in sicer: (i) rubež premičnin in vpis rubeža v register iz tretjega odstavka 81. člena tega zakona, če se ta vodi; (ii) rubež denarne terjatve ali terjatve, da se izročijo stvari; (iii) rubež drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic; (iv) rubež denarnega zneska na dolžnikovem računu pri organizaciji za plačilni promet; (v) vpis zastavne pravice v sodnem registru na deležu družbenika v družbi oziroma v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev na nematerializiranem vrednostnem papirju in (vi) predznamba zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali na pravici, vknjiženi na nepremičnini.
Sklep o predhodni odredbi in njeno prenehanje
ZIZ določa, da morajo biti v sklepu, s katerim sodišče izda predhodno odredbo, med drugim navedeni znesek zavarovane terjatve z obrestmi in stroški ter odrejeno zavarovanje in čas, za katerega jo sodišče dovoljuje. Predhodna odredba sme namreč trajati največ še petnajst dni po nastopu pogojev za izvršbo.
Sodišče lahko ustavi postopek s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja na dolžnikov predlog ali po uradni dolžnosti, če v petnajstih dneh, ko izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. V primeru, da se postopek s predhodno odredbo ustavi na predlog dolžnika, ker je izkazal za verjetno, da je bila terjatev takrat, ko je bil izdan sklep o predhodni odredbi, že plačana ali dovolj zavarovana ali če je bilo pravnomočno ugotovljeno, da dolžnikova terjatev ni nastala ali da je prenehala, mora upnik dolžniku povrniti stroške, ki mu jih je povzročil s tem, da je bila dovoljena in izvršena predhodna odredba, dolžnik pa ima pravico od upnika zahtevati tudi povrnitev prizadejane škode.■
- april, 2018 - Maksimalna hipoteka
Hipoteka je zastavna pravica na nepremičnini, ki služi zavarovanju ene ali več natančno določenih terjatev in ki pooblašča zastavnega (hipotekarnega) upnika, da se za to terjatev, če ni pravočasno izpolnjena, poplača iz vrednosti zastavljene nepremičnine, ne glede na višino, ki jo bo terjatev dosegla v trenutku poplačila. Ustanovitev hipoteke je torej pogojena z obstojem terjatve v trenutku njene ustanovitve. Z maksimalno hipoteko pa se lahko zavaruje več terjatev, ki izvirajo iz določenega pravnega (poslovnega) razmerja, katerih višina v trenutku ustanovitve maksimalne hipoteke še ni določena oziroma znana. Ta se lahko ustanovi tako, da se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovanje bodočih ali že nastalih terjatev jamči ena ali več nepremičnin. To pomeni, da ustanovitev maksimalne hipoteke ni pogojena z obstojem določene terjatve, temveč z obstojem pravnega (poslovnega) razmerja, iz katerega izvirajo (bodoče) terjatve. Ob poplačilu iz zastavljene nepremičnine pa bo upnik lahko poplačan le do zneska za katerega jamči zastavljena nepremičnina, ne glede na višino nastale terjatve.
Ustanovitev in začetek učinkovanja maksimalne hipoteke
Za ustanovitev maksimalne hipoteke se zahteva zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti zastavno pravico (zastavna pogodba). Lahko je samostojni pravni posel ali del pogodbe o poslovnem razmerju, za katerega se ustanavlja maksimalna hipoteka. Za pridobitev maksimalne hipoteke s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo ima konstitutiven učinek s tem, da začne veljati s trenutkom, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme predlog za vpis, ne glede na trenutek dejanskega vpisa. Vse terjatve, ki bodo nastale po trenutku začetka učinkovanja vpisa maksimalne hipoteke v zemljiški knjigi, bodo zavarovana s to hipoteko, v vrstnem redu glede na nastanek te hipoteke.
Uporabnost maksimalne hipoteke v praksi
Prednost maksimalne hipoteka je njena fleksibilnost, saj omogoča ohlapnejšo opredelitev poslovnega razmerja iz katerega bodo izvirale terjatve. Zato je pogosto sredstvo zavarovanja pri bančnih posojilih, saj lahko na podlagi ustanovitve ene maksimalne hipoteke upnik zavaruje več nastalih ali bodočih posojilnih pogodb, katerih izpolnitev bo zavarovana z isto nepremičnino. Prav tako jo je mogoče uporabiti pri trajajočih poslovnih razmerjih, ki vključujejo več istovrstnih izpolnitvenih ravnanj, pri čemer je možno določiti tudi rok trajanja maksimalne hipoteke.■
- april, 2018 - Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine
V vsakdanji praksi je vse več primerov, ko se samostojni podjetniki posamezniki ali pravne osebe znajdejo v situaciji, ko naročeno storitev opravijo, za svoje storitve izdajo račun, plačila opravljene storitve pa tudi po datumu zapadlosti računa ne prejmejo. Za takšne primere je v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: »ZIZ«) predvidena izvršba na podlagi verodostojne listine, ki je v praksi precej pogosto uporabljen institut.
Za vložitev predloga na podlagi verodostojne listine, kot izhaja že iz samega imena predloga, je potrebno, da je listina na podlagi katere se predlog za izvršbo vlaga, verodostojna listina. ZIZ jasno in taksativno določa kaj se šteje za verodostojno listino, in sicer se skladno s 23. členom ZIZ za verodostojno listino štejejo naslednji dokumenti:
- faktura oziroma račun (kamor se šteje tudi obračun obresti),
- menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve,
- javna listina,
- izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe,
- po zakonu overjena zasebna listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine ter
- pisni obračun prejemkov iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja.
Verodostojna listina ni izvršilni naslov
Potrebno je poudariti, da za razliko od predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (t.j. npr. izvršljiva sodna odločba in sodna poravnana, izvršljiv notarski zapis) verodostojna listina ni izvršilni naslov, vendar gre le za dokazno sredstvo na podlagi katerega pristojno sodišče lahko izda sklep o izvršbi, ki potem predstavlja izvršilni naslov. Glede na dejstvo, da verodostojna listina ni izvršilni naslov, se tudi sam predlog izvršbe na podlagi verodostojne listine razlikuje od predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Pri predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova morajo biti navedeni naslednji podatki: (i) upnik in dolžnik z identifikacijskimi podatki iz 16.a člena ZIZ, (ii) izvršilni naslov, (iii) dolžnikova obveznost, (iv) sredstvo ali predmet izvršbe ter (v) drugi podatki, ki so glede na predmet izvršbe potrebni, da se izvršba lahko opravi.
Posebnosti predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine
Glede na to, da verodostojna listina ni izvršilni naslov pa je poleg zgoraj navedenih sestavin pri predlogu za izvršbo potrebno dodati tudi t.i. dajatveni zahtevek, t.j. zahteva, naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh od vročitve sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški. Pristojno sodišče (skladno z ZIZ je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine do ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, razen če zakon ne določa drugače) po prejemu predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine izda sklep o izvršbi s katerim dolžniku naloži, naj v osmih oziroma treh dneh upniku poravna v predlogu navedeno terjatev ter dovoli predlagano izvršbo. Sklep o izvršbi nato pristojno sodišče vroči dolžniku, ki lahko zoper njega vloži ugovor. V kolikor dolžnik zoper navedeni sklep ugovora ne vloži, predmetni sklep o izvršbi postane pravnomočen, upnik pa s tem pridobi izvršilni naslov.
Ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi
Kot edino pravno sredstvo zoper prejet sklep o izvršbi ima dolžnik na voljo, da vloži ugovor. Ugovor mora biti obrazložen, v njem mora dolžnik navesti dejstva s katerimi ugovor utemeljuje ter predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neutemeljenega. V kolikor upnik na takšen ugovor dolžnika ne odgovori, sodišče (praviloma) izda sklep s katerim sklene, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu v katerem je dovoljena izvršba ter odloči pred katerim sodiščem bo naprej tekel pravdni postopek. Upnik bo moral nato v pravdnem postopku dokazati, da njegova terjatev do dolžnika obstaja, sodišče pa bo po končanem pravdnem postopku izdalo sodbo s katero bo odločilo, ali upnikova terjatev obstaja, ali ne.■
- marec, 2018 - Izvršba na podlagi nepravnomočnega sklepa o izvršbi
Praviloma imajo pravna sredstva suspenzivni oziroma odložilni učinek kar pomeni, da se odločba (sodba, sklep) ne more izvršiti, dokler teče rok za vložitev pravnega sredstva. Zakon lahko določi, da je odločba v nekaterih primerih izvršljiva pred samo pravnomočnostjo (pred potekom roka za vložitev pravnega sredstva).
Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: “ZIZ“) v šestem odstavku 9. člena določa, da pritožba in ugovor ne zadržita postopka, če ni v zakonu določeno drugače. Navedeno pomeni, da se odločba v postopku izvršbe in zavarovanja, ki jo sodišče izda v obliki sklepa (sodišče lahko izda odločbo tudi v obliki odredbe o vprašanjih postopka) začne izvrševati pred potekom roka za vložitev pravnega sredstva zoper tako odločbo (pravnomočnostjo).
Ugovor je osrednje pravno sredstvo v izvršilnem postopku, saj z njim upnik doseže kontradiktornost postopka. Sklep o izvršbi je lahko izdan na podlagi izvršilnega naslova (npr. sodba, izvršljiv notarski zapis, sodna poravnava), kjer je bila taka odločba izdana v nekem predhodnem postopku v katerem je že bila zagotovljena kontradiktornost oziroma so stranke že imele možnost izjaviti se in je večja verjetnost, da bo upnik v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova uspel. Druga podlaga za izdajo sklepa o izvršbi pa je verodostojna listina (npr. faktura, menica). ZIZ v prvem odstavku 46. člena določa, da se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Tako se izvršilna dejanja npr. v primeru izvršbe na nepremičnine opravijo še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi in vpis hipoteke).
Ugovor v postopku izvršbe in zavarovanja praviloma ne zadrži izvršilnih dejanj, kar pa ne pomeni, da se pred pravnomočnostjo tudi poplača upnik. ZIZ v drugem odstavku 46. člena določa, da upnik ne more biti poplačan pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Bistven pogoj in s tem podlaga za izplačilo zarubljenih sredstev upniku je pravnomočnost sklepa o izvršbi. Tretji odstavek 46. člena ZIZ določa izjemo, kdaj se upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, in sicer se upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet, pod pogojem, da predlogu za izvršbo priloži izvršilni naslov. Sodišče naloži organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikov sredstva na vseh računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in ta znesek takoj izplača upniku. Nadalje ZIZ tudi v 150. členu določa, da organizacija za plačilni promet prenese sredstva z dolžnikovega na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, razen če je bil ta sklep izdan na podlagi verodostojne listine. Verodostojna listina v primeru predhodnega poplačila upnika nima učinka kot ga ima izvršilni naslov.
Upnik lahko za zavarovanje svoje denarne terjatve sodišču predlaga izdajo predhodne odredbe, s katero sodišče dovoli predlagani rubež še pred pravnomočnostjo odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva (smiselno se uporablja tudi za poravnavo, sklenjeno pred domačim sodiščem ali upravnim organom, iz katere terjatev še ni zapadla, ali pred notarjem v obliki notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov). Upnik pa mora hkrati izkazati tudi verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (obstoj objektivnega premoženjskega stanja dolžnika, ki upniku potencialno onemogoča ali otežuje poplačilo).■
- februar, 2018 - Ugovor tretjega v izvršilnem postopku
Pri izvrševanju sklepa o izvršbi se kaj hitro lahko zgodi, da izvršitelj zarubi predmet, na katerem ima dolžnik zgolj solastniški delež ali pa sploh ni njegov lastnik. Za takšne primere je solastnikom oziroma lastnikom, ki jim je bil v izvršilnem postopku nad drugo osebo zarubljen predmet, na razpolago institut “ugovor tretjega”, ki takšno stanje popravlja.
Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: “ZIZ“) v petem poglavju vsebuje določila o ugovoru tretjega. ZIZ v prvem odstavku 65. člena določa, da kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico (v nadaljevanju: “Tretja oseba“), ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Na ta način npr. lastnik predmeta prepreči prodajo svojega premoženjem v izvršilnem postopku.
Postopek z ugovorom tretjega
Ugovor Tretja oseba lahko vloži do konca izvršilnega postopka, ugovor pa mora biti obrazložen ali verjetno izkazan, sicer velja, da je neutemeljen. Izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora sodišče vroči upniku in ga opozori na pravne posledice v primeru, če upnik v roku osmih dni ne odgovori na ugovor, ali če izjavi, da ugovoru ne nasprotuje. V takem primeru sodišče glede na okoliščine primera v celoti ali delno razveljavi sklep o izvršbi in ustavi izvršbo (ugovor se razreši v izvršilnem postopku). V primeru, da upnik ugovoru Tretje osebe pravočasno nasprotuje, sodišče takšen ugovor zavrne, na podlagi česar Tretja oseba lahko v tridesetih dneh po pravnomočnosti zavrnilnega sklepa nasproti upniku uveljavlja zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na spornem predmetu (ugovor se razreši v pravdnem postopku). V primeru, da tudi dolžnik izpodbija pravico Tretje osebe, lahko Tretja oseba z zahtevkom poleg upnika zajame tudi dolžnika.
Odlog izvršbe
Uveljavitev prej navedenega zahtevka s strani Tretje osebe sama po sebi ne zadrži izvršbe, niti izpolnitve dolžnikove obveznosti, zaradi česar mora Tretja oseba skladno s 73. členom ZIZ tudi predlagati, da se izvršba na sporni predmet odloži, in izkazati obstoj svoje pravice oziroma položiti varščino. V primeru, da sodišče s pravnomočno odločbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana oziroma je bila odložena, na določen predmet ni dopustna, sodišče glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi.
Kdo nima položaja tretjega
Tretja oseba, katere solastninski delež na zarubljenem predmetu – premični stvari, ki je predmet izvršbe, ne presega polovice njene vrednosti, ne more zahtevati, da se izvršba glede njenega deleža izreče za nedopustno. Takšen primer se najpogosteje pojavi pri rubežu predmeta v skupni lasti zakoncev. V takšnem primeru ima Tretja oseba dve možnosti: Tretja oseba lahko pred prodajo predmeta zahteva, da se ji zarubljeni predmet odstopi, če Tretja oseba položi znesek, ki ustreza vrednosti dolžnikovega deleža na tem predmetu; ali da se prednostno poplača iz zneska, dobljenega s prodajo stvari, v višini svojega solastniškega deleža in sorazmerno ceni, doseženi s prodajo, vendar najmanj sorazmerno ocenjeni vrednosti, in sicer pred vsemi upniki in pred povrnitvijo stroškov izvršilnega postopka.■
- januar, 2018 - Posojilna pogodba
Ekonomski pomen posojilne pogodbe je v pospeševanju kroženja denarja: posojilojemalcu posojilo omogoča, da zbere sredstva, ki jih potrebuje za svoje poslovanje ali nove investicije, posojilodajalcu pa posojilo pomeni obliko naložbe privarčevanih sredstev. Glede na to, da je posojilodajalec izpostavljen tveganju posojilojemalčeve neizpolnitve obveznosti, t.j. vračilu posojila, je pomembno, da se k sklenitvi posojilne pogodbe pristopi premišljeno.
Posojilna pogodba je dogovor, s katerim ena stranka (t.j. posojilodajalec) prepusti določen znesek denarja ali drugih nadomestnih stvari v last in posest drugi stranki (t.j. posojilojemalcu), ta pa mora čez čas, ki je lahko (ni pa to nujno) vnaprej določen, vrniti enak znesek denarja oziroma drugih nadomestnih stvari. V kolikor mora posojilojemalec poleg glavnice vrniti tudi obresti, gre za odplačno posojilno pogodbo, sicer pa je posojilo neodplačno. V gospodarskih pogodbah (to so pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti) se obrestovanje glavnice domneva, razen če pogodbeni stranki obrestovanja z izrecnim dogovorom ne izključita iz posojilne pogodbe.
Oblika posojilne pogodbe
Za sklenitev posojilne pogodbe Obligacijski zakonik ne zahteva, da bi morala biti posojilna pogodba sklenjena v pisni obliki, zaradi česar so veljavni tudi ustni dogovori. Prav tako se po slovenskem pravu šteje, da je posojilna pogodba sklenjena s soglasjem volj pogodbenih strank (gre za t.i. konsenzualno pogodbo) in ne šele z izročitvijo stvari oziroma izplačilom denarja. Vendar pa se kljub temu, da zakon ne predvideva posebne oblike posojilne pogodbe, zaradi lažjega dokazovanja obstoja posojila in drugih dogovorov v zvezi s posojilom (npr. ali so dogovorjene obresti in če so v kakšni višini, rok vračila posojila, znesek posojila, itd.) vsekakor priporoča skleniti posojilno pogodbo v pisni obliki.
Rok vrnitve posojila
Skladno z Obligacijskim zakonikom je glavna obveznost posojilojemalca (v določenem roku) vrniti enako količino stvari iste vrste in kakovosti (v kolikor so bile dogovorjene tudi obresti oziroma v kolikor gre za gospodarsko pogodbo, pa je posojilojemalec dolžan vrniti tudi le-te). Vendar pa za veljavnost posojilne pogodbe ni nujno, da se pogodbeni stranki dogovorita o roku vrnitve posojila. Za primere, ko posojilodajalec in posojilojemalec nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena Obligacijskega zakonika)
Zastaranje terjatev iz naslova posojila
Glede na to, da zakon roka za zastaranje obveznosti iz posojilne pogodbe posebej ne določa, velja splošni petletni zastaralni rok (triletni pri gospodarskih pogodbah). Rok za zastaranje terjatve iz naslova posojila začne teči od dneva zapadlosti v plačilo (t.j. prvi dan po dnevu, ko je imel posojilodajalec pravico terjati izpolnitev obveznosti) in ne od dneva prejema posojenega zneska. Vendar pa se, v kolikor posojilodajalec in posojilojemalec nista določila roka za vračilo posojila (in le ta ni določljiv), skladno z zgoraj navedeno določbo Obligacijskega zakonika in skladno s sodno prakso šteje, da prične zastaralni tok teči po izteku dvomesečnega roka po tem, ko je bila posojilna pogodba sklenjena oziroma ko je bilo posojilo dano. Sodna praksa (Višje sodišče v Ljubljani opr. št. I Cpg 1288/2017 z dne 06.08.2017, Vrhovno sodišče opr. št. II Ips 404/2008 z dne 17.06.2010) je namreč že večkrat zavzela stališče, da v kolikor rok za vrnitev posojila ni določen ali določljiv, se šteje, da bi posojilodajalec lahko zahteval izpolnitev obveznosti (torej vrnitev posojila) že naslednji dan od dneva, ko je bilo posojilo dano, terjatev pa bi ob upoštevanju roka, ki ga določa 574. člen Obligacijskega zakonika, zapadla v plačilo po preteku dveh mesecev od sklenitve posojilne pogodbe.
Glede na navedeno v izogib morebitnim nevšečnostim glede dokazovanja obstoja posojila in drugih sestavin posojilne pogodbe svetujemo, da se posojilna pogodba vedno sklene v pisni obliki pri čemer se naj izrecno navedejo vse bistvene in druge pomembne sestavine posojilne pogodbe kot npr. znesek posojila, datum vrnitve posojila, morebitne obresti ipd., takšno pogodbo pa naj podpišeta tako posojilodajalec kot tudi posojilojemalec.■
- oktober, 2017 - Prenehanje gospodarske družbe
Prenehanje gospodarske družbe pomeni obstoj razloga za prenehanje družbe, izvedbo postopka za prenehanje družbe in izbris družbe iz registra. V postopku prenehanja družba preneha opravljati svojo dejavnost, proda oziroma razdeli vse svoje premoženje, poplača (delno ali v celoti) svoje upnike, in na koncu preneha obstajati.
Način in postopek prenehanja družbe je urejen v Zakonu o gospodarskih družbah-1 (v nadaljevanju: »ZGD-1«), glede stečajnega postopka in postopka prisilne likvidacije pa tudi v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: »ZFPPIPP«). ZGD-1 določa dva načina prenehanja gospodarske družbe: (i) redno prenehanje in (ii) prenehanje po skrajšanem postopku.
Razlogi za prenehanje gospodarske družbe po ZGD-1
ZGD-1 za vsako pravnoorganizacijsko obliko posebej določa razloge za prenehanje, pri čemer imata delniška družba in družba z omejeno odgovornostjo smiselno enake razloge za prenehanje. Glede na to, da sta ti dve pravnoorganizacijski obliki najpogostejši, se bomo v nadaljevanju osredotočili samo na njiju. Razlogi za prenehanje delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo so: (1) pretek časa, za katerega je družba ustanovljena; (2) če tako sklenejo družbeniki ali delničarji z zadostno večino; (3) če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev; (4) če sodišče ugotovi ničnost kapitalske družbe; (5) stečaj; (6) na podlagi sodne odločbe; (7) če družba nima delničarjev oziroma družbenikov ali če ima samo lastne delnice oziroma deleže; (8) z združitvijo v kakšno drugo družbo; in (9) če se osnovni kapital zniža pod zakonsko določen znesek.
Redno prenehanje gospodarske družbe
Primarni postopek za prenehanje gospodarske družbe je likvidacijski postopek skladno z določili ZGD-1, ki ga vodi družba sama. V nekaterih primerih pa postopek prenehanja lahko vodi tudi sodišče in se imenuje postopek prisilne likvidacije. V primeru da je družba insolventna, se vodi stečajni postopek, ki je v celoti urejen v ZFPPIPP in ga v tem članku zaradi kompleksnosti in širine ne bomo obravnavali. Po pričetku postopka za prenehanje gospodarske družbe mora družba v takšnem postopku v svoji firmi uporabljati pristavek »v likvidaciji«, »v prisilni likvidaciji« oziroma »v stečaju«.
S sklepom o začetku likvidacijskega postopka je imenovan likvidacijski upravitelj, ki postane zakoniti zastopnik družbe. Njegove glavne naloge so, da: zastopa in predstavlja družbo, sestavi začetno likvidacijsko bilanco, konča začete posle, poplača terjatve upnikom, izterja terjatve družbe, unovči likvidacijsko maso, če je to potrebno za poplačilo upnikov, pripravi predlog poročila o poteku likvidacijskega postopka in razdelitvi premoženja ter predlaga izbris družbe iz registra. Če upravitelj ugotovi, da premoženje družbe ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov, mora nemudoma ustaviti postopek likvidacije in dati predlog za začetek stečajnega postopka.
Prenehanje gospodarske družbe po skrajšanem postopku
Družba lahko preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, če vsi delničarji oziroma družbeniki sprejmejo sklep o prenehanju in registrskemu organu predlagajo izbris družbe iz registra brez likvidacije. V takšnem primeru lahko upniki uveljavljajo terjatve do delničarjev oziroma družbenikov, ki so sprejeli sklep in registrskemu organu predlagali izbris družbe, v dveh letih po objavi izbrisa družbe iz registra. Za takšne obveznosti so delničarji oziroma družbeniki odgovorni solidarno z vsem svojim premoženjem.
Izbris gospodarske družbe iz registra
Izbris se opravi po končanem likvidacijskem postopku, postopku prisilne likvidacije oziroma stečajnem postopku na predlog upravitelja oziroma po uradni dolžnosti, v primeru prenehanje gospodarske družbe po skrajšanem postopku pa na predlog delničarjev oziroma družbenikov. Z opravljenim izbrisom gospodarska družba preneha obstajati.■
- september, 2017 - Mobing na delovnem mestu
Varovanje pravic delavca v delovnem razmerju je zelo pomemben institut, ki je posredno ali neposredno opredeljen z različnimi ustavnimi in zakonskimi določbami, kar pa za delodajalca pomeni (tudi) določeno obveznost.
Mobing (šikaniranje) je opredeljen kot spolno ali drugo nadlegovanje ali trpinčenje na delovnem mestu in se po določbah Zakona o delovnih razmerjih – 1 (v nadaljevanju ZDR-1) šteje za diskriminacijo, ki je prepovedana. Nadlegovanje je vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Trpinčenje na delovnem mestu pa je vsako ponavljajoče se ali sistematično graje vredno in očitno negativno ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.
Obveznosti delodajalca
Zakon o zdravju in varstvu pri delu -1 (v nadaljevanju ZZVD -1) pojma mobing ne opredeljuje, določa pa obveznost delodajalcada sprejme ukrepe za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje primerov nasilja, trpinčenja, nadlegovanja in drugih oblik psihosocialnega tveganja na delovnih mestih, ki lahko ogrozijo zdravje delavcev.
Med obveznostmi delodajalca ZDR-1 v 47. členu določa dolžnost delodajalca, da zagotavlja takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Nadalje določa, da mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. O sprejetih ukrepih mora delodajalec pisno obvestiti delavce na pri delodajalcu običajen način (npr. na določenem oglasnem mestu v poslovnih prostorih delodajalca ali z uporabo informacijske tehnologije).
Tak ukrep je (tudi) sprejetje pravilnika o ukrepih delodajalca za zaščito delavcev pred spolnim in drugim trpinčenjem na delovnem mestu (ki je lahko poimenovan tudi drugače, npr. pravilnik o mobingu itd.), s katerim delodajalec ureja način prepoznavanja, preprečevanja in odpravljanja posledic spolnega ali drugega trpinčenja na delovnem mestu. Tak pravilnik je obvezen za vse pravne osebe in podjetnike, ki zaposlujejo. Velja opozoriti, da tak pravilnik predstavlja akcijsko usmerjen okvir (dokument) in pomeni varstvo ne samo delavca ampak tudi delodajalca ob morebitnem pojavu mobinga v njihovem delovnem okolju.
Odgovornost delodajalca
Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Povrnitev škode delavec lahko zahteva, če so podani pogoji odškodninske odgovornosti (oziroma če jih delavec izkaže).
V škodo delodajalca je zakonsko določilo, ki določa, da če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju z opisano obveznostjo delodajalca iz 47. člena ZDR-1 (zagotavljanje delovnega mesta brez izpostavljenosti trpinčenju ali nadlegovanju), je dokazno breme na strani delodajalca. To pomeni, da ima delavec samo trditveno breme, delodajalec pa bo moral v dokaznem postopku dokazati, da ni ravnal v nasprotju z zakonsko določbo in da delavec ni bil izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju oziroma trpinčenju.
Delodajalec z zagotavljanjem zdravega in varnega delovnega okolja (tudi) s sprejetjem in upoštevanjem pravilnika o ukrepih delodajalca za zaščito delavcev pred spolnim in drugim trpinčenjem na delovnem mestu ne zadosti samo zakonskim normam, ampak omogoča tudi uspešen in hitrejši razvoj svoje dejavnosti in se izogne neprijetnim in tudi finančnim posledicam odškodninske odgovornosti v morebitnih primerih mobinga v njegovi družbi.■
- avgust, 2017 - Prijava terjatve v stečajni postopek
Stečajni postopek je postopek, ki se vodi nad (i) pravno osebo – stečajni postopek nad pravno osebo, (ii) fizično osebo – postopek osebnega stečaja ali (iii) zapuščino po umrli fizični osebi – postopek stečaja zapuščine.
Stečajni postopek se začne s sklepom o začetku stečajnega postopka, ki ga izda krajevno pristojno Okrožno sodišče. Hkrati s sklepom o začetku stečajnega postopka okrožno sodišče objavi tudi oklic o začetku stečajnega postopka s katerim upnike stečajnega dolžnika pozove, da prijavijo svoje terjatve ter ločitvene pravice in izločitvene pravice v roku 3 mesecev po objavi oklica. V oklicu stečajnega postopka, ki je objavljen na spletni strani www.ajpes.si, so navedeni vsi potrebni podatki, ki jih upnik potrebuje za sestavo prijave terjatve v stečajni postopek, še zlasti (i) pristojno sodišče, (ii) upravitelj, ki vodi postopek, (iii) opravilna številka stečajnega postopka (iv) podatki o tem, kaj mora prijava terjatve vsebovati, in (v) kakšne so pravne posledice, če upnik svoje terjatve v stečajni postopek ne prijavi.
Vsebina prijave terjatve
Skladno z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: »ZFPPIPP«) mora prijava terjatve vsebovati zahtevek za priznanje terjatve v postopku, ki mora vsebovati:
- znesek glavnice terjatve,
- kapitaliziran znesek morebitnih obresti, obračunanih za obdobje od dospelosti (zapadlosti) terjatve do začetka stečajnega postopka (dan začetka stečaja se ne obračuna),
- zahtevek, da se terjatev ob razdelitvi plača kot prednostna terjatev (v kolikor upnik uveljavlja terjatev kot prednostno terjatev) in
- opis okoliščin, nastanek katerih pomeni uresničitev odložnega ali razveznega pogoja, s katerim je terjatev povezana (v kolikor upnik prijavlja pogojno terjatev).
Poleg zahtevka za priznanje terjatve je potrebno prijavi terjatve priložiti tudi opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, in dokaze o njih.
Posledice zamude roka za prijavo terjatve v stečajni postopek
V kolikor prijava terjatve pristojnemu sodišču ni predložena v predpisanem roku oziroma je vložena prepozno, nastopijo pravne posledice, ki so različne glede na vrsto stečajnega postopka. V stečajnem postopku nad pravno osebo zamuda 3-mesečnega roka za prijavo terjatve pomeni, da terjatev upnika v razmerju do stečajnega dolžnika preneha. Sodišče takšno prijavo terjatve zavrže kot prepozno. Pri prijavi terjatve v postopek osebnega stečaja v postopek stečaja zapuščine pa se zgoraj navedena določba ne uporablja. To pomeni, da upnik lahko svojo terjatev v postopek osebnega stečaja in v postopku stečaja zapuščine prijavi tudi po 3-mesečnem roku. Ne glede na navedeno pa rok za prijavo terjatve v postopek osebnega stečaja ni neomejen, ampak se skladno z določili ZFPPIPP terjatev pri posamezni razdelitvi stečajne mase upošteva samo v primeru, če je terjatev priznana do izdelave načrta te razdelitve.
Glede na navedeno priporočamo, da upniki svoje dolžnike redno spremljajo, in v primeru, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek, prijavijo terjatev v stečajni postopek ter si s tem zagotovijo morebitno (delno) poplačilo svojih terjatev do stečajnega dolžnika.■
- julij, 2017 - Odškodninska odgovornost članov organa vodenja ali nadzora
Odškodninska odgovornost je obligacijsko razmerje (ki je temeljno urejeno v Obligacijskem zakoniku), v katerem je stranka, ki drugi stranki povzroči škodo, tako škodo dolžna povrniti, oškodovana stranka pa je takšno povrnitev upravičena zahtevati.
Odškodninska odgovornost članov organov vodenja ali nadzora je urejena v 263. členu Zakona o gospodarskih družbah-1 (v nadaljevanju: »ZGD-1«). Skladno s prvim odstavkom 253. členom ZGD-1 se za člane organe vodenja in nadzora v delniški družbi štejejo člani uprave ali upravnega odbora (t.j. poslovodstvo) ter nadzornega sveta. Določba o odškodninski odgovornosti pa se skladno s 515. členom ZGD-1 smiselno uporablja tudi za poslovodjo oziroma direktorja družbe z omejeno odgovornostjo.
ZGD-1 v prvem odstavku 263. člena določa, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da imajo člani organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih funkcij dve temeljni dolžnosti, in sicer (i) dolžnost skrbnega ravnanja ter (ii) dolžnost zvestobe. Dolžnost skrbnega ravnanja se presoja po standardu vestnega in poštenega gospodarstvenika, in sicer po objektivnih merilih, kar pomeni primerjavo dejanja člana organa vodenja ali nadzora v konkretni situaciji z dejanjem nekoga, ki vodi družbo primerljive velikosti, dejavnosti in tudi gospodarskega položaja, in ki ima za vodenje podjetja vsa potrebna strokovna znanja in izkušnje, pri čemer se od članov organov vodenja ali nadzora zahteva strožja – profesionalna skrbnost. Dolžnost zvestobe pa pomeni, da morajo biti člani organov vodenja ali nadzora družbi lojalni oziroma vedno delovati tako, kot zahtevajo njeni interesi. Dolžnost zvestobe se kaže v prepovedi pridobivanja posebnih koristi. Člani uprave, nadzornega sveta ali upravnega odbora ter izvršni direktorji namreč ne smejo izrabljati svoje funkcije za doseganje lastnih koristi ali koristi kateregakoli drugega, čigar interesi so lahko v nasprotju z interesi družbe. Hkrati se dolžnost zvestobe nanaša na preprečevanje in obvladovanje konflikta interesov, v katerem se lahko znajde član poslovodstva ali organa nadzora. V zvezi s tem kot izhodišče velja, da imajo v primeru takšnega konflikta interesi družbe v vseh ozirih prednost pred lastnimi interesi (sodba Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 539/2013 z dne 09.05.2014).
Solidarna odškodninska odgovornost
Kot to določa ZGD-1 v drugem odstavku 263. člena so člani organi vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Navedeno pomeni, da je vsak član organa vodenja ali nadzora odgovoren družbi za celo obveznost ter tudi, da družba lahko zahteva povrnitev škode od vsakega člana organa vodenja ali nadzora, vse dokler obveznost ni v celoti izpolnjena (395. člen Obligacijskega zakonika).
Izključitev odškodninske odgovornosti
Skladno s tretjim odstavkom 263. člena ZGD-1 članom organov vodenja ali nadzora ni treba povrniti škode, če dejanje, s katerim je bila družbi povzročena škoda, temelji na zakonitem skupščinskem sklepu. Vendar pa je potrebno poudariti, da odškodninska odgovornost člana poslovodstva ni izključena, čeprav je nadzorni svet ali upravni odbor dejanje odobril.■
- junij, 2017 - Poslovna skrivnost
Z besedno zvezo »poslovna skrivnost« običajno označujemo podatek o dejavnosti ali položaju gospodarskega subjekta, ki je zaradi svoje vrednosti lahko znan le določenemu krogu ljudi. Nekateri podatki so pred nepooblaščenim širjenjem zaščiteni že po samem zakonu, za vse ostale pa morajo gospodarski subjekti sami poskrbeti za njihovo zaščito, tako znotraj gospodarskega subjekta kot tudi s strani tretjih oseb.
Poslovno skrivnost opredeljuje Zakon o gospodarskih družbah-1 (v nadaljevanju: »ZGD-1«) v 39. členu, ki v prvem in drugem odstavku določa, da so poslovna skrivnost podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, in podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Na ta način ZGD-1 vzpostavlja subjektivni in objektivni kriterij, po katerem se presoja, ali je posamezen podatek poslovna skrivnost. Poleg zakonske opredelitve poslovne skrivnosti je mogoče za poslovno skrivnost šteti tudi podatke, ki so kot taki določeni s pogodbo ali sporazumom med strankama, sicer samo v sferi tega pogodbenega razmerja.
Določitev poslovne skrivnosti
Družba določi podatke, ki veljajo za poslovno skrivnost, s pisnim sklepom, pri čemer morajo biti s tem sklepom seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (t. i. subjektivni kriterij). Navedene osebe so zavezane varovati poslovno skrivnost, v kolikor so bile s sklepom predhodno seznanjene, v nasprotnem primeru obveznost varovanja poslovne skrivnosti v skladu s sklepom ne nastane. Družba na ta način zaščiti podatke pred nepooblaščenim širjenjem izven posameznega poslovnega subjekta.
Z namenom, da bi preprečili, da tretja oseba (npr. poslovni partner), ki se seznani s podatki, ki veljajo za poslovno skrivnost, izda le-te naprej, lahko stranki s pogodbo ali s sporazumom določita podatke, ki veljajo za poslovno skrivnost, in se jih zavežeta varovati. Na ta način je mogoče tudi tretje osebe, ki sicer niso zavezane varovati poslovne skrivnosti na podlagi ZGD-1, obvezati k njenemu varovanju.
Ne glede na zgoraj navedeno ZGD-1 določa, da so poslovna skrivnost tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (t. i. objektivni kriterij). Taki podatki veljajo za poslovno skrivnost neposredno na podlagi zakona. Za izdajo takšne poslovne skrivnosti odgovarjajo družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov.
Podatki, ki se lahko označijo za poslovno skrivnost, in zakonske omejitve
Glede same določitve podatkov za poslovno skrivnost, je sodna praksa zavzela stališče, da morajo biti podatki določeni jasno in konkretno ter da njihova splošna in pavšalna opredelitev ne pomeni določitve poslovne skrivnosti (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1132/2013 z dne 10.04.2014). V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1 pa kot poslovna skrivnost tudi ne morejo biti določeni podatki, ki so po zakonu javni, ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.
Za varovanje poslovne skrivnosti imajo gospodarski subjekti na voljo tri različne načine in stopnje varovanja. Najbolj osnovno je varovanje poslovne skrivnosti po samem zakonu. S sklepom lahko konkretneje določimo podatke, ki so poslovna skrivnost, in osebe, ki so jo dolžne varovati, in jo razširimo tudi na podatke, ki jih ZGD-1 ne zajame. S pogodbo oziroma sporazumom lahko razširimo krog ljudi, ki je zavezan varovati poslovno skrivnost po sklepu, in k varovanju poslovne skrivnosti obvežemo tudi tretje osebe, kar je pri poslovanju gospodarskih subjektov zelo priporočljivo.■
- maj, 2017 - Položaj delodajalca v postopku osebnega stečaja delavca
Delodajalec mora pri izplačevanju plače delavcu, ki je v postopku osebnega stečaja, paziti na določene zakonske omejitve. Sodišče, ki vodi postopek osebnega stečaja nad delavcem, delodajalcu vroči sklep, po katerem se mora delodajalec ravnati, ne navede pa konkretnih omejitev, ki za delodajalca veljajo. Neizvrševanje ali nepravilno izvrševanje takega sklepa ima za delodajalca lahko neugodne posledice.
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: »ZFPPIPP«) določa, da če stečajni dolžnik prejema plačo, pokojnino, nadomestilo plače, prejemke iz naslova začasne brezposelnosti ali druge stalne prejemke, ki spadajo v stečajno maso, sodišče s sklepom o začetku postopka osebnega stečaja ali posebnim sklepom – sklepom o izterjavi stalnih prejemkov – ugotovi, da ti prejemki v določenem obsegu spadajo v stečajno maso in naloži izplačevalcu, da mora po prejemu sklepa te prejemke namesto stečajnemu dolžniku plačevati v dobro fiduciarnega računa upravitelja. Delodajalec se je dolžan ravnati po sklepu, ki ga izda pristojno sodišče, ne glede na to, ali je bil o začetku postopka osebnega stečaja delavca predhodno že obveščen.
Omejitve, ki jih mora upoštevati delodajalec pri izplačevanju plače in drugih delavčevih prejemkov
ZFPPIPP glede omejitev zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso, napotuje na 102. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: »ZIZ«), po katerem delavcu v postopku osebnega stečaja pripada 76% minimalne plače (op. a. bruto minimalne plače), presežek pa spada v stečajno maso. Ta omejitev predstavlja osnovno omejitev, ki se poveča, če delavec preživlja kakšno osebo, oziroma zmanjša v izjemnih primerih, ki jih določa zakon. Pravila o omejitvi zasega dolžnikovih prejemkov v stečajnem in izvršilnem postopku so poenotena, kar omogoča preglednost in enostavnejše izvrševanje sklepov s strani delodajalca in lažji nadzor nad pravilnostjo izvrševanja teh sklepov s strani upravitelja.
Obveznost delodajalca ob prenehanju delovnega razmerja
V primeru prenehanja delovnega razmerja delavcu, ki je v postopku osebnega stečaja, in sklenitve pogodbe o zaposlitvi z novim delodajalcem sklep o izterjavi stalnih prejemkov učinkuje tudi proti novemu delodajalcu. Delodajalec, pri katerem stečajni dolžnik ni več v delovnem razmerju, mora o prekinitvi delovnega razmerja nemudoma obvestiti sodišče. V primeru da delodajalec ve, kdo je novi delodajalec, mora s priporočeno pošiljko sklep o izterjavi stalnih prejemkov nemudoma poslati novemu delodajalcu.
Posledice neizvrševanja ali nepravilnega izvrševanja sklepa
Upravitelj nadzoruje, ali delodajalec ravna v skladu s sklepom o izterjavi stalnih prejemkov, in sodišče nemudoma obvesti o vsaki njegovi kršitvi. Če delodajalec ne ravna po sklepu, mu sodišče s posebnim sklepom naloži, da izplača vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal v skladu s sklepom o izterjavi stalnih prejemkov, v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja. Tak sklep predstavlja izvršilni naslov proti delodajalcu.
Delodajalec je odgovoren tudi za škodo, ki nastane zaradi neizvrševanja ali nepravilnega izvrševanja sklepa o izterjavi stalnih prejemkov, in sicer po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, ki jih določa Obligacijski zakonik.■
- april, 2017 - Postopek z evropskim plačilnim nalogom
Z uredbo Evropskega parlamenta in Sveta št. 1896/2006 (v nadaljevanju: »Uredba o EPN«) je bil uveden prvi »evropski« civilnopravni institut – Evropski plačilni nalog (v nadaljevanju: »EPN«), ki se uporablja za izterjavo nespornih denarnih zahtevkov v vseh državah članicah EU z izjemo Danske. S tem je bila upnikom dana enostavna in hitra možnost, da za svoje (nesporne) zahtevke pridobijo izvršilni naslov.
EPN se uporablja v civilnih in gospodarskih čezmejnih zadevah za izterjavo denarnih obveznosti, vendar Uredba o EPN določa tudi nekatere izjeme, kot so npr. davčne zadeve, premoženjska razmerja med zakoncema, insolventni postopki ipd. Postopek za izdajo EPN se uvede z vlogo za izdajo EPN, ki jo upnik lahko vloži kot fizična ali pravna oseba, saj zastopanje po pooblaščencu ni obvezno.
Upnik vloži vlogo za izdajo EPN na predpisanem obrazcu, na način, ki je običajen pri pristojnem sodišču. Obrazci se izpolnjujejo na spletni strani (https://e-justice.europa.eu/content_european_payment_order_forms-156-sl.do), ki upniku poleg navodil za izpolnjevanje omogoča tudi, da obrazec izpolni v slovenskem jeziku, nato pa vlogo prevede v jezik države članice EU, v kateri upnik želi vlogo vložiti. Obrazci vsebujejo podatke o strankah in morebitnih pooblaščencih, višino zahtevka in podatke za izračun zakonskih zamudnih obrestih, če jih zahtevamo, navedbo in opis dokazov ter podlago za pristojnost sodišča. Upnik vlogo za izdajo EPN vloži pri sodišču države članice EU, ki je v konkretni zadevi pristojno, podlago za pristojnost sodišča pa mora upnik tudi navesti v vlogi za izdajo EPN. V Sloveniji so za izdajo EPN pristojna okrajna sodišča, za druge države pa nam spletni obrazci samodejno ponudijo pristojno sodišče ali več njih, izmed katerih moramo potem izbrati pravo sodišče (običajno na podlagi bivališča/sedeža dolžnika). Ob vložitvi vloge za izdajo EPN upnika bremeni strošek sodne takse.
Pristojno sodišče izda EPN na podlagi pravilno izpolnjene vloge. Glede na to, da se postopek za izdajo EPN vodi brez udeležbe strank, sodišče tudi ne preverja resničnosti navedenih oziroma priloženih dokazov, ampak zgolj preveri ali so izpolnjene zahteve iz Uredbe o EPN in ali je zahtevek očitno neutemeljen. V kolikor vloga za izdajo EPN izpolnjuje vse zahteve iz Uredbe o EPN in se zdi, da je zahtevek utemeljen, sodišče izda EPN in ga pošlje nasprotni stranki, t.j. dolžniku.
Dolžnik ima 30 dni časa za ugovor proti EPN, ki ga vloži pri sodišču, ki je EPN izdalo, pri čemer ni potrebno navesti ugovornega razloga, ampak zgolj, da dolžnik ugovarja. Sodišče po prejemu ugovora o ugovoru obvesti upnika, postopek pa se ali nadaljuje v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem države, ki je EPN izdala, ali ustavi. Posledica ugovora je odvisna od navedbe v vlogi za izdajo EPN – upnik namreč izjavi, ali želi, da se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje v pravdnem postopku, ali ne. Sodna taksa, odmerjena za nadaljevani pravdni postopek, predstavlja zgolj razliko med že plačano sodno takso ob vložitvi vloge za izdajo EPN in sodno takso, ki se odmeri za vodenje pravdnega postopka.
EPN postane pravnomočen in izvršljiv po preteku 30-dnevnega roka za ugovor, v primeru, da dolžnik ugovora ne poda. S tem trenutkom upnik pridobi izvršilni naslov, ki je priznan pred katerimkoli sodiščem države članice EU razen na Danskem. Kadar dolžnik tudi po pravnomočnem in izvršljivem EPN ne poravna svoje obveznosti, lahko upnik vloži predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova in prične s sodno izterjavo svojih terjatev.
Prednost EPN pred običajnim izvršilnim postopkom je zlasti v primeru nespornih obveznosti, saj dolžnik ne bo motiviran za vložitev ugovora proti EPN, upnik pa bo zaradi tega pridobil »evropski« izvršilni naslov. Izdan EPN izvaja na dolžnika precej večji »pritisk« od navadnega poziva k plačilu, saj dolžnika sili k določenemu ravnanju. Dolžnik po prejemu EPN ali poda ugovor na EPN in s tem tvega sodni postopek, v katerem bi upnik izkazal obstoj svojih terjatev, ali pa ostane pasiven v svojem ravnanju in upniku omogoči pridobitev pravnomočnega in izvršljivega EPN.■
- marec, 2017 - Avtorsko delo, ustvarjeno v delovnem razmerju
Avtorska dela uživajo poseben pravni status, na kar kaže tudi dejstvo, da je avtorska pravica ustavno varovana pravica. Ustava Republike Slovenije jo uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine ter v 60. členu določa, da je zagotovljeno varstvo avtorskih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti.
Avtorska pravica je podrobneje urejena v Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: »ZASP«). ZASP v prvem odstavku 5. člena določa, da so avtorska dela individualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni s tem zakonom drugače določeno. Da je torej neko delo avtorsko delo, morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: (i) stvaritev, (ii) duhovnost, (iii) področna umeščenost, (iv) individualnost oziroma izvirnost avtorskega dela in (v) izraženost.
Skladno z določili ZASP je avtor vedno fizična oseba, ki je ustvarila avtorsko delo (pravna oseba ne more biti avtor), avtorska pravica pa pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela. Sama avtorska pravica je po naravi enovita pravica na avtorskem delu, iz katere izvirajo (i) izključna osebnostna upravičenja (moralne/osebnostne avtorske pravice), (ii) izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in (iii) druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja).
Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da ko delavec pri delodajalcu ustvari avtorsko delo, je delavec kot avtor upravičen do zgoraj naštetih pravic, ki izvirajo iz avtorske pravice. Vendar pa je v 101. členu ZASP uzakonjena domneva, da kadar avtorsko delo ustvari delavec pri izpolnjevanju svojih obveznostih ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja, če ni s pogodbo določeno drugače.
Za uresničitev navedene zakonske domneve sta tako nujno potrebna dva elementa: (i) delo mora biti avtorsko delo (5. člen ZASP) ter (ii) avtorsko delo mora biti ustvarjeno v času delovnega razmerja. Presoja, ali je neko delo nastalo v delovnem razmerju, pa je kompleksna in zahteva preučitev vseh pravnih in dejanskih okoliščin – npr. ali je delo nastalo v delovnem času, sistematizacija delovnih mest, uporaba sredstev delodajalca, izkušnje iz delovnega mesta, opis del in nalog v pogodbi o zaposlitvi (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 2/2010 z dne 03.06.2010).
Navedena določba je po svoji naravi dispozitivna, kar pomeni, da se lahko delodajalec in delavec glede prenosa avtorskih pravic vedno dogovorita drugače. Delavec in delodajalec lahko na primer s pogodbo (o zaposlitvi) popolnoma drugače uredita vprašanje imetništva avtorskih pravic, poljubno spremenita desetletni rok, se dogovorita o izključitvi navedene določbe ali se dogovorita o dodatnem plačilu poleg plače ipd.
V kolikor se delavec in delodajalec nič ne dogovorita, velja domneva, da se materialne pravice ter druge pravice avtorja za obdobje desetih let izključno prenesejo na delodajalca. To pomeni, da je delodajalcu zagotovljena izključna pravica, da v okviru svoje redne dejavnosti izkorišča avtorska dela, ki jih pri izvrševanju svoje delovne obveznosti ustvari njegov delavec, brez da bi za to potreboval njegovo dovoljenje – gre za t.i. omejeno zakonito cesijo za določen čas (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 2/2010 z dne 03.06.2010). Ne glede na navedeno pa moralne pravice avtorja kljub zakoniti cesiji ostanejo ves čas pri avtorju.
Po preteku desetih let avtorska pravica (avtomatično, ni potrebno, da jo delodajalec formalno vrne delavcu) postane ponovno enovita pravica, kar pomeni, da delodajalec po preteku desetih let brez dovoljenja delavca ni več upravičen izkoriščati avtorskega dela, ki ga je delavec ustvaril pri izvrševanju svoje delovne obveznosti. Ne glede na navedeno pa ZASP v drugem odstavku 101. člena določa tudi izjemo, in sicer lahko delodajalec po poteku desetletnega roka proti plačilu primernega nadomestila delavcu, zahteva ponovni izključni prenos (gre za t.i. prisilno licenco), pri čemer velja, da mora delodajalec zahtevati ponovni prenos pravic za vsako avtorsko delo posebej.
V izogib morebitnim nejasnostim glede izkoriščanja avtorske pravice ustvarjene v delovnem razmerju, časovnega obdobja izkoriščanja ter o morebitnem plačilu primernega nadomestila delavcu priporočamo, da se delodajalec in delavec že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorita glede navedenih vprašanj ter ureditev vključita v pogodbo o zaposlitvi.■
- februar, 2017 - Kako prekiniti najemno razmerje za najem poslovnih prostorov
Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju: »ZPSPP«) je s svojimi prisilnimi normami – še zlasti glede odpovedi pogodbe za najem poslovnih prostorov – po mnenju mnogih neprilagojen sodobnim poslovnim razmerjem.
ZPSPP je glede najemne pogodbe za najem poslovnih prostorov lex specialis glede na Obligacijski zakonik in določa posebna pravila in pogoje glede sklepanja in prenehanja najemne pogodbe.
Posebnost prenehanja najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, je v tem, da ZPSPP kot način prenehanja določa sodno odpoved in odpovedni rok, ki ne sme biti krajši od enega leta. Pogodbeno določilo, ki bi določalo krajši odpovedni rok, je nično. Sodna odpoved pomeni, da se najemna pogodba odpove z vložitvijo tožbe, pri čemer odpovedni rok prične teči, ko je tožbeni zahtevek za odpoved najemne pogodbe vročen najemniku (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 40/2011 z dne 28.10.2015). Razmeroma dolg odpovedni rok v povezavi s sodnim postopkom najemodajalcu tako onemogoča, da bi poslovne prostore hitro pridobil v svojo posest.
Glede najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, ZPSPP določa, da najemna pogodba preneha s pretekom časa, za katerega je bila sklenjena. To pomeni, da je skladno z določili ZPSPP ni mogoče odpovedati (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 1/2011 z dne 20.03.2013). Kljub temu pa imata pogodbeni stranki možnost skladno s sodno prakso, da po splošnih pravilih civilnega prava v najemni pogodbi, sklenjeni za določen čas, določita odpoved z odpovednim rokom kot dodaten način njenega prenehanja (sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 813/2012 z dne 23.10.2012). V tem primeru je tudi odpoved najemne pogodbe za določen čas potrebno podati sodno, saj ZPSPP jasno določa, da se najemna pogodba odpoveduje sodno. Nasprotno pa ZPSPP enoletni odpovedni rok določa samo za najemno pogodbo za nedoločen čas, zaradi česar se odpovedni rok pri najemnih pogodbah za določen čas določi po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik za najemno pogodbo določa najmanj osemdnevni odpovedni rok.
V zvezi s prenehanjem najemne pogodbe za določen čas ZPSPP vzpostavlja domnevo, da je najemna pogodba, sklenjena za določen čas, obnovljena za nedoločen čas, če najemnik tudi po preteku časa, za katerega je bila najemna pogodba sklenjena, poslovne prostore še naprej uporablja, najemodajalec pa v roku enega meseca po preteku tega časa ne vloži pri pristojnem sodišču zahteve za izpraznitev poslovnih prostorov.
Pogodbeni stranki lahko odstopita od najemne pogodbe iz krivdnih razlogov kadarkoli v času trajanja najemnega razmerja ne glede na vrsto najemnega razmerja, tj. ali gre za določen ali za nedoločen čas. V primeru odstopa od najemne pogodbe velja osemdnevni odpovedni rok, ki ga določa Obligacijski zakonik (sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 58/2011 z dne 24.08.2011). Razlogi za odstop so:
- najemnik poslovne prostore po najemodajalčevem opominu uporablja v nasprotju z najemno pogodbo ali brez potrebne skrbnosti, tako da se dela občutnejša škoda,
- najemnik je v zamudi s plačilom najemnine dva meseca od dneva, ko ga je najemodajalec na to opomnil, in
- najemodajalec iz vzroka, za katerega ni odgovoren, trajno ne more uporabljati prostorov, v katerih je opravljal svojo dejavnost, in zato poslovne prostore sam potrebuje.
Možnost, ki jo za prenehanja vsake najemne pogodbe predvideva ZPSPP, je tudi ta, da pogodbeni stranki sporazumno prekineta najemno pogodbo, pri čemer ZPSPP veljavnosti takšnega sporazuma z ničemer ne pogojuje. Nadalje ZPSPP določa tudi, da najemna pogodba preneha v drugih primerih, ki jih določa ZPSPP (prenehanja predmeta najema, sprememba namembnosti poslovnih prostorov, razlastitev). Prenehanje najemne pogodbe učinkuje takoj, ko nastopi kateri od navedenih primerov.
Pri sklepanju najemne pogodbe za najem poslovnih prostorov velja tako skrbno preučiti posebna pravila, ki jih določa ZPSPP, kot tudi druge možnosti, ki jih imajo pogodbene stranke po splošnih pravilih civilnega prava.■
- januar, 2017 - Splošni pogoji pogodbe
Udeleženci v prometu blaga in storitev se različno pripravljajo na sklepanje pogodbenih razmerij. Udeleženci, ki sklepajo istovrstne posle, pogosto vnaprej sestavijo vsebino pogodbe oziroma njene redne sestavine. Takšni udeleženci v prometu blaga in storitev so pogosto pripravljeni skleniti pogodbeno razmerje le v primeru, če nasprotna pogodbena stranka sprejme vnaprej določene sestavine pogodbenega razmerja.
Splošni pogoji, ki jih določi ena pogodbena stranka, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi, da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore, med pogodbenima strankama v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti. Vsebina splošnih pogojev tako ne nastane s sodelovanjem obeh pogodbenih strank, temveč samo ene pogodbene stranke. Le tista pravila, ki so vnaprej pripravljena za nedoločeno število istovrstnih pravnih razmerij so splošni pogoji pogodbe. Splošni pogoji pogodbe tako niso pisani za konkretno pogodbeno stranko, temveč za pravna razmerja določene vrste.
Splošni pogoji pogodbe nimajo lastne obveznostne moči in veljajo le (i) če je sklenjeno konkretno pogodbeno razmerje in (ii) če so vključeni v to pogodbeno razmerje. Tako kot je za sklenitev pogodbe potrebno soglasje volj, morata pogodbeni stranki tudi za vključitev splošnih pogojev v pogodbeno razmerje izkazati voljo. Splošni pogoji pogodbe morajo biti tako objavljeni na običajen način in zavezujejo pogodbeno stranko le, če so ji bili ob sklenitvi znani ali bi ji morali biti znani. Soglasje volj pogodbenih strank je pomembno tudi v primeru spremembe splošnih pogojev. Sodišče pa lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga zanjo.
Ustrezna urejenost splošnih pogojev poslovanja udeležencev v prometu blaga in storitev lahko predstavlja določeno prednost, saj lahko udeleženci določena vprašanja dispozitivne narave uredijo drugače oziroma sebi ustrezneje. Navedeno je pomembno predvsem v primerih, kjer udeleženci v prometu blaga in storitev pri svojem poslovanju ne sklepajo pisnih pogodb temveč poslujejo na podlagi ponudbe, naročilnice, računa. V takšnih primerih je dobrodošla ureditev vprašanj kot npr. sodna pristojnost sodišča v primeru sporov med udeleženci.
Zaradi naraščajočega števila pravnih poslov, ki so sklenjeni brez pisne pogodbe, kjer bi pogodbeni stranki uredili številna pravna vprašanja, je pomembo, da je vsak udeleženec v prometu blaga in storitev seznanjen s področjem splošnih pogojev in pomenom njihove pravilne ureditve tako, da so upoštevani zakonski predpisi in hkrati zasledovane potrebe strank. Ureditev splošnih pogojev priporočamo predvsem tistim udeležencem v prometu blaga in storitev, ki pri svojem poslovanju ne sklepajo pisnih pogodb s svojimi strankami – naročniki.■